Zakaj se Jaši Jenullu slogan “smrt janšizmu” ne zdi najbolj posrečen in kako so se na tviterju pošalili iz njegove reakcije ob aretaciji policije?

Pogovor z režiserjem in zdaj že deloma razvpitim protestnikom zoper zadnjo Janševo vlado Jašo Jenullom je na Youtube kanalu opravil filozof Aleš Ernecl. Jenull je v daljšem pogovoru govoril o antifi, komunizmu, fašizmu, 2. svetovni vojni, Janši, SDS-u, anarhosindikalizmu, Chazu, Šarcu, utemeljenosti protestov, o Metelkovi, neodvisnosti nevladnih organizacij, levici kot predstavnici delavcev, bogatih in revnih, Besosu, multinacionalkah, predvsem pa o tem, kaj je janšizem, kaj je fašizem, kaj je komunizem.

Jenull, ki je sicer gledališki režiser v svoji predstavitvi pravi, “da ne goji prašička na balkonu”, kot so ga predstavili mediji naklonjeni vladi, ampak, da je šlo za nek eksperiment. Slogan smrt janšizmu se mu ne zdi najbolj posrečen.

“Meni se prvič, ko sem slišal ta slogan, ni zdel navdušujoče duhovit, domiseln. Ponuja neke možnosti nekih negativnih interpretacij. Tako da mi v tem vsebinskem smislu ni blizu. Seveda je jasno, da gre za parafrazo “smrt fašizmu” in da gre pač za to, kar ta slogan v sebi sporoča. Janšizem je podoben fašizmu oziroma ima neke smernice, ki jih gledamo pri fašizmu. In so neke stvari, ki jih lahko opazimo pri Janši in SDS-u pri tem, kako delujejo. Kako se do nasprotnikov opredeljujejo. Kako njihov strankarski aparat deluje. Kot rečeno, se mi ne zdi najbolj posrečen, vendar se mi zdi, da pač v neki demokratični državi so protesti vedno nek izraz nezadovoljstva, nek izraz tudi lahko jeze in ogorčenja, in da pač je to tudi njihova funkcija, da so dopuščeni ti protesti, mirni protesti, da pač delujejo kot neka varovalka. Mislim da, ko enkrat začneš pripovedovati, kaj imajo ljudje napisano na transparentih in kaj ne, v Sloveniji je ta meja, kaj je sovražni govor postavljena zelo visoko, in ko pa se zdaj neke posamezne protestnike obtožuje sovražnega govora ali pa celo groženj s smrtjo zaradi takšnega slogana, se mi zdi, da je pomembno, da se njihovo pravico do svobodnega izražanja pač podpre in da se jih solidarno nekako zaščiti. Zdi se mi, da je ta množičen pojav tega zapisa bil reakcija na to, ne pa da si zdaj vsi želimo nekakšne smrti tudi, če je samo na simbolni ravni. Ampak množično in solidarno pač vsi protestniki stojimo za tem, da se ne omejuje izraza na protestih in da se z represivnimi merami ne obravnava posameznih protestnikov…”

Jenull, ki je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov protestov v Ljubljani, je zaradi svoje reakcije ob aretaciji policije tako ob padcu na Trgu republike in potem, ko so ga iz prizorišča odpeljali, postal tudi predmet navdiha za številne reinterpretacije njegovega vzklika: Prosim vas snemajte to, poglejte posnemite, kako mi drži roko… prosim vas posnemite …au au lomijo mi roko, prosim vas snemajte, to da bodo videli…

Jašo Jenulla, ki sicer pravi, da ni uradni organizator protestov, protestniki vsaj po tem, kar so zabeležile kamere, protestniki vseeno poslušajo in mu sledijo. Kot gledališki režiser vsekakor obvladuje performance. To se je pokazalo, ko je na prejšnjem protestu preskočil ograjo in potem ob aretaciji policistov padel na tla kot pokošen in za sabo potegnil policiste in potem v nadaljevanju ob “strokovnem” prijemu policistov za roko. Sicer pa se v protestnemu gibanju, kjer je Jenull vsekakor najbolj razvpita figura, odvija zanimiva dinamika.