(VIDEO) Zakaj je knjiga Igorja Omerze o Udbi in Akciji Sever po več kot treh desetletjih od tako imenovanih “mitingov resnice” znova aktualna in kdo je prišel na predstavitev knjige?
Na vrtu restavracije SAM se je na predvečer praznika zbrala zanimiva druščina. Igor Omerza, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Zmago jelinčič in Slavko Kmetič ter drugi gosti. Razlog je bil predstavitev knjige avtorja Igorja Omerze z naslovom Udba in Akcija Sever. Akterji dogodkov pred 30-imi leti so obujali spomine in komentirali aktualno politično dogajanje. Predvsem proteste, ograje in prisotnost policije na ulicah, ki je mnoge spomnilo na dogajanje leta 1989, ko je v Ljubljani vladalo izredno stanje, predvsem zaradi napovedanega takoimenovanega mitinga resnice Srbov iz Kosova.
Vsi pa so čakli, kaj bo povedal Igor Omerza, ki je je izdal še eno knjigo o Udbi, ki je tokrat pozornost namenil t. i. akciji Sever decembra 1989, ko je takratna milica preprečila Srbom, da bi tudi v Sloveniji z mitingi vrgli z oblasti t. i. avtonomaše. Predstavitev knjige je bila dobro tempirana na predvečer državnega praznika in eno uro pred napovedanimi protesti v Ljubljani, ko so na alternativni anti proslavi protestirali proti aktualni koaliciji in vladi Janeza Janše.
Knjiga ima 480 strani in razkriva mnoga do sedaj neznana politična in udbovska ozadja, ki so tesno povezana s tremi ponesrečenimi ter s strani Slobodana Miloševića načrtovanimi srbsko-črnogorskimi mitingi v Sloveniji. Najbolj obsežno je seveda obdelan razvpiti Miting resnice, ki je dvignil na noge celo Slovenijo in naj bi se v Ljubljani dogodil 1. decembra 1989.
V knjigi je poleg tega skorajda 70 strani faksimilov večinoma prvič obdelodanjenih arhivskih dokumentov (našega in hrvaškega državnega arhiva) in 23 fotografij, v sami knjigi pa poleg tega citiram iz številnih še neobjavljenih dokumentov. Spremno besedo knjigi je napisal Igor Bavčar, ki je umesti mitingaštvo v širši zgodovinski in družbeno-politični kontekst.
Za vsemi mitingi v Jugoslaviji, začeli so se julija 1988, je v tajnosti stal srbski voditelj Slobodan Milošević. TV mehanik Miroslav Šolević, vodja mitingašev, je leta 1993 prostodušno izjavil, da je bil MILOŠEVIĆEVA mitingaška pest. Kmalu so se sicer mitingarji s Kosovega polja med seboj sprli in vajeti njihove organizacije (skrajšano imenovane BOŽUR) je pred ljubljanskim velemitingom prevzel bivši boksar Bogdan Kecman.
Prvi miting v Sloveniji so skušali kosovski Srbi in Črnogorci izvesti že avgusta 1988, drugega sredi marca 1989, po Cankarjevem domu (27. februar 1989, alternativa in režim v CD obsodita Miloševićevo nasilje na Kosovu). Ta dva poskusa še nista predstavljala resne grožnje, čeprav sta tako milica kot Udba bili v polni pripravljenosti.
Avtor knjige je spomnl na dogjanje pred 31 leti, ko je Zaradi tretjega mitinga (napovedanega za 1. december 1989), ko je BOŽUR grozil celo s prelivanjem krvi, Bodgan Kecman pa je govoril o treh milijonih udeležencev, o čartejih, ki bodo vozili mitingaše iz Kanade in ZDA, seveda šlo je za bolestno širokoustenje, pa se je naša skupščina na predlog predsedstva SRS in IS SRS odločila postaviti mitingašem mejo na Kolpi oz. na celotni odprti meji, ki je ločevala SR Slovenijo od SR Hrvaške. Angažirano je bilo celotno notranje ministrstvo (milica, Udba, kriminalisti, celo godba milice). Najbolj borben v režimskem vrhu je bil predsednik SZDL Jože Smole in skupščinski delegati, izven takratne uradne politike pa vodja neodvisnega železničarskega sindikata Slavko Kmetič, ki je prvi postavil mitingašem mejo na Kolpi, ko je dejal, in zadevo že tudi organiziral, da PO NAŠIH TIRIH NE BODO PRIŠLI V LJUBLJANO!!! Tudi alternativa je močno nasprotovala mitingu in tudi naši mediji, ki so bil še večinoma pod kontrolo slovenske komunistične oblasti so ustvarili popolno podporo oz. odpor Slovencev in Slovenk do tega mitinga. Tudi mnogi pripadniki srbskega naroda v Sloveniji niso podpirali takšne politike Slobodana Miloševića in Albanci živeči v Sloveniji in tudi izven nje so grozili, da bodo z mitingaši fizično obračunali, napovedovale so se likvidacije mitingašev. Očitno so mitingaši to izvedeli in so se pripravljali, da z orožjem pridejo v Ljubljano, da bi se lahko branili.
Poleg tega je naprimer postojnski duhovnik grozil, da bo iz zvonika frančiškanske cerkve streljal po mitingaših, oglašali so se slovenski lovci, da bodo z orožjem varovali ljudi in premoženje, pojavili so se neki partizanski minerci Kozjanskega odreda, in grozili z miniranjem železniške proge na več mestih proti Ljubljani. Udba je vse to seveda pazljivo beležila.
V knjigi dokumentiram, da se JLA takrat ni hotela vplesti, kar je bilo ključnega pomena – vrh JLA je namreč vedel, da mitingi uničujejo Jugoslavijo kot fedreacijo, tega pa niso hoteli, ker so vedeli, da bo s tem razpadla tudi večnacioalna JLA!, kar se je kasneje tudi zgodilo.
No UDBA je tako kot milica odlično opravila svoje delo, totalno je nadzorovala Miloševiću oz. mitingom naklonjene srbsko-črnogorske punkte v Sloveniji, seveda pa je vse to bilo predvsem v funkciji ohranitve takratne slovenske oblasti, čeprav, če bi Milošević s pomočjo mitingarjev postavil svojo ekipo v Sloveniji, bi bilo slabo tudi za Slovence in Slovenijo nasploh. Težava Miloševića pa je bila, da enostavno ni mogel najti (in pozneje JLA, po razpadu ZKJ) nobene ekipe, ki bi zanj v Sloveniji zastavila svoje ime. Še celo v Beli Krajini, kjer je nekaj srbskih vasi ni uspel pridobiti podpore. Slovenski govornik na propadlem Mitingu resnice naj bi bil Slovenec, ki je pred 30 leti odšel na Kosovo in ni več znal slovensko! Kako bi pa Slovenci sprejeli kot voditelja nekoga, ki ne zna niti slovensko!
Predvsem srbski dopisnik in dopisnica v Sloveniji Krste Bijelić in Aleksandra Plavevski sta v srbskih medijih prilivala olje na ogenj mednacionalnega sovraštva med Slovenci in Srbi za kar je bila Plavevska, to dokazuje udbovski dokument, kasneje za to umazano raboto od Miloševića celo nagrajena s stanovanjem v Beogradu!
“Naša Udba, uradno Služba državne varnosti, je totalno pokrivala, tudi s pomočjo hrvaške Udbe, uradno Službe državne sigurnosti, ljubljanskega paroha Perana Boškovića in političnega predstavnika Srbov v Sloveniji Dragišo Marojevića, mitingaške in promiloševićevske punkte v Krškem, Novem Mestu, Novi Gorici, neuspele poskuse Miloševićevih emisarjev v Beli Krajini, itd., kar vse zelo natančno popisujem v tej knjigi, seveda moram pripomniti, da je vendarle večina dokumentacije uničene! A že iz tega kar je ostalo, se da zelo dobro obnoviti omenjeno in v tem segmentu hvalevredno delovanje naše tajne policije, ki pa je izven tega seveda vneto zalezovala tudi našo alternativo in politično emigracijo.
Vse to je torej glavna vsebina knjige, ki se sicer začne s Spremno besedo Igorja Bavčarja, ki umesti mitingštvo v nek širši zgodovinski in družbeno-politični kontekst. Mislim, da je Igor prava oseba zato, ker je bil v letih mitingov vodja Odbora za varstvo človekovih pravic, z dvestotisoč glavim članstvom, ki se je angažiralo predvsem v procesu demokratizacije takrat še socialistične Slovenije, in tudi v obsodbi Mitinga resnice. Poleg tega se ta knijga pravzaprav končuje z Bavčarjevim prevzemom notranjega ministerstva 17. maja 1990!
Seveda pa, in to dokazujem v zadnjem poglavju in Epilogu, preprečitev mitinga ni bilo osamosvojitveno dejanje kot ga skuša prikazati Združenje Sever in kar je prisotno tudi v obrazložitvi Türkove nagrade Ertlu novembra 2009 in razbijam ta lažni mit z dokumenti, kako je milica do konca režima delovala v enem svojem segmentu tudi kot politična milica (in seveda UDBA kot prvenstveno tajna politična policija komunistčnega vrha) in da je nagrajenec Tomaž ERTL vseskozi nasprotoval parlamentarni demokraciji in osamosvojitvi in da bi ga morali kazensko preganjati v svobodni Sloveniji kot uničevalca arhivov in mednarodnega državnega terorista!, dokazov v našem državnem arhivu in povzetih v mojih knjigah, in zelo skoncentrirano v tej knjigi, je več kot dovolj. Se pravi pravosodno preiskovati, ne pa nagraditi z državnim odlikovanjem! Sam Ertl je sicer v zadnjih izdihljajih nedemokratičnega slovenskega socialističega režima celo pričakoval, da ga bodo (in ostale komunistične voditelje) ljudje za lase vlekli po Titovi cesti!!!?
Vse to, kot povedano, prikažem v zadnjem delu – dokumentirano in naravnost “mikro-anatomsko”, da je torej slovenska milica (kasneje policija), postala prava in mogočna demokratična ter osamosvojitvena sila ne preko akcije Sever (novembra 1989), ampak šele s propadom starega, socialističnega režima in v tem okviru tudi in predvsem z odhodom notranjega sekretarja Tomaža Ertla ter prihodom Demosovega notranjega ministra Igorja Bavčarja, kar je nato milica alias policija v polnosti in veličastno dokazala tudi v sledeči osamosvojitveni vojni,” je med drugim ovedal Igor Omerza.
