“Kdaj bodo končno zaprli tega prasca”

Medijska pozornost, ki so jo mediji namenili spremljanju dogodka desetletja na Slovenjgraškem sodišču je bila, vsaj z moje strani pričakovana. Tako je že konec prejšnjega tedna Cene Grčar odvetnik Pro Plusa tulil po redakciji nad novinarji “najdite mi nekaj o tem Vodušku, karkoli že – sesujte ga …. Kdaj bodo že končno zaprli tega prasca”. Da bo imperij vrnil udarec, smo imeli informacijo, da morajo na vsak način o Vodušku pripraviti prispevek, ki bo obremenilen in ga še pred začetkom sojenja obvezno objaviti. Naloga je bila zaupana Damjani Seme, novinarki z več kot odličnimi zvezami na policiji. Policija pa je opravila eno najbolj umazanih vlog v novejši zgodovini, ki se je ne bi sramovala niti nekdanja SDV oziroma služba državne varnosti.

Da bo “imperij” vrnil udarec sem pričakoval, saj je jeza zaradi mojega pisanja o rabotah Pro Plusa bila prevelika. Medtem ko POP Tv z velikim veseljem objavlja sliko filmske aretacije na Trojanah, pa sami niso objavili niti sporočila za javnost o preiskavah na Pro Plusu, kjer so Cenetu Grčarju pooblaščencu Pro Plusa in Branku Čakarmišu programskemu direktorju POP TV-ja ter Pavletu Vrabcu generalnemu direktorju Pro Plusa v preiskavi pobrali osebne računalnike, ko so inšpektorji AVK v spremstvu policije obiskali Pro Plus.

Žural24, ki je v minulih mesecih o Pro Plus pisal kot nekakšno tovarniško glasilo v času socializma, pa z mastnimi črkami poroča “Vodušek se želi izmotati. Odkar so ga filmsko aretirali je minilo že pet let”, pa si tako zdravi komplekse in zamere nekaterih urednikov. Nič zato, bolj me skrbi, kako bedno je slovensko novinarstvo, ki ne samo da ni sposobno samorefleksije, ampak je najbolj tragično, da ne razume nekih osnovnih postulatov delovanja državnih organov v sodnih procesih, ki so vsaj pri moji malenkosti šli tako daleč, da so celo delovali brez odredb tožilstva in sodišča ampak na svojo roko.

“Vodušek ne želi ničesar zavlačevati” ampak zgolj opozoriti na to, da sodišča na periferiji zunaj Ljubljane “razen ponavljanja in potrjevanja obtožnic za tožilstvom in pokrivanj nezakonitih dejanja policije, niso sposobna drugega kot obsojati”. Potem, ko je Vrhovno sodišče leta 2012 odpravilo nezakoniti pripor, ki ga je potrdilo več različnih senatov okrožnega sodišča v Celju, je nekaj poskušalo narediti Višje sodišče v Celju in izločilo sodnico Marjano Topolovec Dolinšek, ki je namesto ugotavljanja zakonitosti in dovoljenosti dokazov, zavzela dokončno stališče še pred začetkom sojenja, čeprav se glavna obravnava in izvajanje dokazov še niti ni začelo. Zadevo so zato dodelili drugemu sodniku v Celju Marjanu Jazbinšku, kjer je zadeva stala približno dve leti.

Vmes je vrhovno sodišče enkrat pod senatom, ki ga je vodil Branko Masleša, drugič v senatu pod vodstvom Nine Betetto zavrnilo predlog obrambe, da se sojenje zaradi ekonomičnosti postopka preseli v Ljubljano. Na Štajerskem bi temu rekli, da so med “kot vola vodili od enega do drugega sodišča.”

Nato je spis romal iz Celja v Slovenj Gradec, kjer so spis najprej dodelili sodnici Marjeti Vezovnik, nato pa dodelili sodnici Valeriji Matvoz Jeromel. Še preden se je začelo sojenje so bili tako zamenjani štirje sodniki in dve sodišči, če pustimo ob strani odločitve Višjega sodišča v Mariboru. Očitno se je dolgo iskalo “pravo” sodišče in “pravo” sodnico.

V želji, da” čimprej zaprejo tega prasca”, kot bi dejal odvetnik POP TV Cene Grčar, je tako sodišče v Slovenj Gradcu kot tudi Višje sodišče v Mariboru spregledalo, da je policija v okviru ukrepov tajnega delovanja delovala brez ustrezne odredbe tožilstva, pri čemer je prišlo do nezakonitega delovanja tajnega policijskega delavca.

Da se mudi in da nekdo zelo pritiska na sodišče v Slovenj Gradcu pa je razvidno iz tega, da sodnica Valerija Matvoz Jeromel niti ni dokončala pred obravnavnega naroka, ki se je začel v Celju, da bi lahko obramba podala svoje dokaze in predloge, ampak je sklicala kar glavno obravnavo. Res presenetljivo in srhljivo.

Vladimir Vodušek