Ivan Štuhec obtožuje Levico, da “v boju za oblast in za razlago preteklosti in sedanjosti ne izbira sredstev” – “A ima kdo kakšno fotografijo dueta Hribar v prvih bojnih vrstah?” pa je vsebina komentarja pod sliko Bavčarja in Janše iz leta 1991

27. decembra 2020
Ivan Štuhec obtožuje Levico, da “v boju za oblast in za razlago preteklosti in sedanjosti ne izbira sredstev” – “A ima kdo kakšno fotografijo dueta Hribar v prvih bojnih vrstah?” pa je vsebina komentarja pod sliko Bavčarja in Janše iz leta 1991

Praznovanje 30. obletnice plebiscita in razglasitve rezultata plebiscita za samostojno Slovenijo, ki smo ga včeraj praznovali kot dan samostojnosti in enotnosti, še nikoli v 30-ih letih ni potekalo v znamenju tako ostrih polemik in sporov.
V prvi vrsti o zaslugah med osamosvojitelji, v podtonu pa je letošnje praznovanje minilo v znamenju napovedane konstruktivne nezaupnice proti vladi Janeza Janše, ki naj bi jo ta teden vložila koalicija KUL s predlaganim mandatarjem Karlom Erjavcem.

Pozivi k enotnosti, kot glavni nauk plebiscitnega izročila, so bili glavni poudarek v nagovorih političnih voditeljev države. Tudi cerkveni dostojanstveniki in voditelji parlamentarnih strank in stranke same, so prek družbenih omrežij obeležile dan samostojnosti in enotnosti.

Večina jih je spomnila na enotnost slovenskega naroda pred 30-imi leti in pozvala k enotnosti tudi v težkih časih epidemije novega koronavirusa. Vendarle se zdi, da gre pri tako imenovanem mitu o enotnosti le za mit. Tako so se na družbenih omrežjih pojavile črno bele fotografije, ki naj bi dokazovale, kdo je bil glavni v Demosu in kdo ima več zaslug za osamosvojitev oziroma čigav je poosamosvojitveni kapital.

Tako je Ivan Štuhec v Časniku zapisal, da “Slovenija prehaja v odločilno fazo samostojnosti” in Levico obtožil, da v boju za oblast ne izbira sredstev.

“Slovenija prehaja, tudi zaradi žrtev in molitev naših prednikov, v odločilno fazo svoje samostojnosti. Sedanja vlada različnih strank, ki se borijo za nacionalno preživetje, ni le splet naključnih okoliščin, pač pa je izraz narodove volje po samoodločbi, samostojnosti in preživetju, ki smo jo izrazili na plebiscitu pred tridesetimi leti, je zapisal Štuhec.

“Upam, da kljub odhodu poslancev DeSUSa iz koalicije ter pobesnele in brezvestne norosti levičarskih postkomunistov ta vlada obstane, saj odraža odločnost Slovencev, da uporabljamo svojo pamet, razvijamo lastne sposobnosti in ohranjamo svoja izročila, ki so nam jih iz roda v rod predajali predniki. Jezikovne in kulturne temelje narodovega preživetja lahko gradimo na trdni državi in njeni prepoznavnosti v svetu,” je med drugim zapisal Štuhec, ki je šel še nekoliko dlje.

“Kršenje postav in pravil, ki so si ga privoščili oni pri koritu, je postalo navada in železna srajca družbenega ravnanja, v katerem je težko vzdrževati red in ohranjati dostojanstvo. Stiska pandemije je le še zaostrila ta refleks; nekateri pa kar načrtno spodbujajo nered, ne glede na število bolnikov in umrlih ter obremenjevanje zdravstvenih in drugih odgovornih delavcev. Zanje ima boj za ohranitev privilegijev prednost pred odgovornostjo in skrbjo za javni blagor. Pritisk pandemije, ki zahteva red in disciplino, zato povečuje psihozo in ustvarja izredno stanje v državi. Zato pri nas teme takoj razglasijo za ideološke povsod, kjer odgovorni hočejo vzpostavljati red in preglednost. Ker tega ne zmoremo urediti sami doma, se še kaj izvaža na mednarodno polje, saj v Evropi in po svetu že tako poteka spopad za razlago preteklosti in sedanjosti”.

Polemika se je pravzaprav začela na slovesnosti pri predsedniku republike Borutu Pahorju ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu, ko je zbrane nagovorila Spomenka Hribar, pobudnica sporazuma, ki je Janšo obtožila, da nas “Janez Janša danes prodaja kot svojo lastnino, kot puloverje, Madžarom in še komu. Potiska nas v avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava”.

“Tisto, kar je Janez Janša planiral v Programu SDZ, naj se celotna družbena struktura nagne na desno, zdaj pospešeno uresničuje. Tisti, ki je nedvomno naredil malo več kot drugi v vojni za Slovenijo, namreč Janez Janša, tedanji sekretar za obrambo, nas danes prodaja kot svojo lastnino, kot »puloverje« Madžarom in morda še komu. Nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava. To je desna kontinuiteta, ki se zajeda v tkivo same Evropske unije, v njeno »srčiko«, ki je prav vladavina prava kot njen temelj! Janša opredeljuje slovenski politični prostor, naj bo na oblasti ali v opoziciji. Tudi levica ima svojo odgovornost: nevarnost Janševega desnega radikalizma je jemala kot alibi, da je tudi ona v miru lastninila slovensko premoženje!” je dejala Spomenka Hribar.

Najbolj ostro in kritično je zadeve popisal Tine Hribar v članku “Dvojni atentat na Demos, predplebiscitni in poosamosvojitveni”. V njem je Hribar je razkril, da je obstajalo “strateško vodstvo Demosa, mimo katerega ni šlo nič odločilnega v Demosu”.

Tine Hribar v Sobotni prilogi razkriva: “Lahko govorimo o prvem, drugem in tretjem krogu voditeljev Demosa: Prvi krog je sestavljalo ožje in neformalno strateško vodstvo Demosa, ki je temeljilo na večletnem osebnem prijateljstvu in popolnem medsebojnem zaupanju. (..ožje strateško vodstvo Demosa smo sestavljali, Bučar, Pučnik, Spomenka in jaz).

Drugi krog so tvorili taktični sodelavci z različnih področij. Jambrek za ustavno pravo, minister za notranje zadeve Igor Bavčar, Dimitrij Rupel kot minister za zunanje zadeve, npr. pri obisku Beograda, Janša kot obrambni minister in zaradi tega ena od ključnih oseb pri sprejemanju odločitev v Poljčah.

Tretji krog so predstavili operativci tipa Tone Jerovšek, ministri iz različnih podsistemov družbe itn. Šele ko dobimo uvid v to strukturo Demosa, bomo razumeli, zakaj sem tako zelo vztrajal, da moram, preden se lotimo kakršnekoli akcije, govoriti z Bavčarjem in Janšo, s Pučnikom pa je bilo tako in tako že vse zmenjeno…,” je zapisal Tine Hribar, ki je razkril, kako je prišlo do sporazuma političnih strank leta 1990.

“Iz predstavljenega je očitno, kako polno golega leporečenja so zdajšnja sklicevanja na plebiscitno enotnost. Do zadnjega je ni bilo, dosežena je bila s skrajnimi napori, tako rekoč s krvjo; seveda ne tujo, marveč s krvjo lastnega srca”. Če sledimo Hribarjevemu zapisu, enotnosti ni bilo niti v samem Demosu, predvsem pa ne med “neformalnim” strateškim vodstvom Demosa ter med drugim in tretjim krogom voditeljev Demosa. Hribar tako zapiše, da v poskusu (po Jambrekovem načrtu z dne 29.7.1991) Janša ni predlagal le razpusta obstoječe vlade, marveč zamenjavo članov organov vseh treh vej oblasti od parlamenta do vlade in ustavnega sodišča.

“Spremembe, ki sta jih predlagala Jambrek in Janša so bile: razrešitev Lojzeta Peterleta s funkcije predsednika vlade in njegovo imenovanje za predsednika parlamenta; razrešitev Dimitrija Rupla s funkcije ministra za zunanje zadeve in imenovanje za “bodočega” ambasadorja v ZDA in OZN, razrešitev Igorja Bavčarja s funkcije ministra za notranje zadeve in imenovanje za predsednika vlade, imenovanje Janeza Drnovška za ministra za zunanje zadeve, imenovanje Tineta Hribarja za ministra za znanost in univerzo, razrešitev Franceta Bučarja s funkcije predsednika skupščine in imenovanje za voditelja Demosa, razrešitev Jožeta Pučnika z mesta voditelja Demosa in imenovanje za podpredsednika vlade itn. V tem času, ko je bil, na primer, Lojze Peterle še kako pomemben prav v funkciji predsednika vlade: kot komunikator in katalizator z Evropo, recimo s predsednikom nemške vlade s krščanskim demokratom Kholom. Zato je bil prikazani atentat na Demos uničujoč tako navzven kot navznoter. Pomenil je začetek konca Demosa. Peterle še petnajst let po atentatu ni verjel, da sta bila v ozadju Jambrek in Janša, saj je sumil naju s Spomenko: tudi zaradi tega, ker sta J&J mene (brez moje vednosti) predlagala za novega ministra za znanost oz. univerzo. Toda prav s Spomenko sva Janšo dan pred sejo sveta Demosa dve uri prepričevala, naj ne stori te “neumnosti”. Tokrat brez uspeha…”

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja