“Opozicijska politika mora nemudoma v dobro organizirano, široko družbeno akcijo” – Nov javni poziv politični opoziciji, “da je treba odločno preseči in onemogočiti trenutno aktualne avtokratske tendence uveljavljanja avtoritete moči in oblastnega enoumja”.

Javno pismo, v katerem podpisniki od “slovenskih demokratičnih strank pričakujejo resno in usklajeno uresničevanje javnega interesa”, so podpisali člani Društva slovenskih pisateljev, vidni humanistični intelektualci in umetniki ter Slovenski center PEN. V pismu zgroženo opozarjajo na slovensko družbeno razvalino in odgovornost opozicije. Po njihovi oceni je potrebno takojšnje ukrepanje.

“Spričo slovenske družbene razvaline smo seveda zgroženi. Prizadeta so tako rekoč vsa področja, s katerimi upravlja politika. V tej zgroženosti pa se predvsem zavedamo, da Slovenija potrebuje temeljito preobrazbo. In da je treba odločno preseči in onemogočiti trenutno aktualne avtokratske tendence uveljavljanja avtoritete moči in oblastnega enoumja. Na osamosvojitvenem plebiscitu in s sprejetjem ustave smo se odločili, da hočemo živeti v samostojni, demokratični, pravni in socialni republiki. Odločili smo se prav. Ravno v skladu s to odločitvijo pa je torej treba odločno onemogočati vse nedemokratične politične težnje. In obenem v skladu s pravnimi normami razreševati tako individualne kot kolektivne zablode ter sankcionirati zlorabe,” so zapisali kritični intelektualci.

Pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Če danes predsednik republike kar tako počez, na splošno, ugotavlja, da je »politično stanje nevzdržno«, se glede tega z njim lahko strinjamo. Ne moremo pa se strinjati z njegovo degradacijo funkcije predsednika republike, ko v odnosu do vladne politike vztraja v že hudo klavrni slepoti in gluhosti nekakšnega oprode in ko v tej svoji podrejeni upognjenosti slovensko nevladno politiko in civilno družbo poziva k sodelovanju z vse bolj očitno nedemokratično politiko avtokratskega enoumja in ciničnega preziranja slovenskih ustavnih načel in evropskih demokratičnih standardov. Takšna politika nas ponižuje in žali. Zato slovensko politično opozicijo pozivamo, da v skladu z večkrat večinsko izraženim demokratičnim javnim interesom to tako imenovano sodelovanje z neprikrito avtokratskim režimom in njemu podrejenimi političnimi karikaturami odločno zavrne.

Ker pa takšna zavrnitev sodelovanja sama po sebi še ni dovolj, hkrati od opozicijskih strank pričakujemo dobro načrtovano, široko zastavljeno in usklajeno družbeno akcijo za uveljavljanje demokratičnih ustavnih načel in moči strokovnih argumentov na vseh prizadetih področjih. Prepričani smo, da je le v skladu z večinskim javnim interesom mogoče oblikovati za Slovenijo nujno potreben program prenove in demokratične perspektive.

Slovenska politična opozicija je torej pred velikim izzivom. Pri tem pač ne gre zgolj za oblastiželjno rivalstvo ali hinavsko potuhnjenost v čakanju na priložnost, saj je od uspešnega soočanja s tem izzivom pravzaprav brez izjem odvisna družbena legitimnost vsake opozicijske stranke posebej, s tem pa tudi upravičenost njenega obstoja.

Razmere so, skratka, skrajno problematične, skrajno resne. In slovenska večinska javnost od demokratičnih političnih strank pričakuje, da bodo delovale v njenem interesu. Ta interes pa je preseganje plenilskega, oblastiželjnega rivalstva, laži, hinavščine, priskledništva in strankarskega kanibalizma – in odločen obrat v novo slovensko demokratično perspektivo.

Ker pa so za to novo slovensko demokratično perspektivo nujni dovolj prepričljiva razvojna vizija, pozitivna sugestija, medstrankarsko soglasje ter na široko in hkrati dovolj konkretno zastavljen organizacijski in izvedbeni načrt, si želimo s tem pismom javno podpreti vsa morebitna prizadevanja v tej smeri.

Za začetek pa v skladu s to usmeritvijo od vseh slovenskih demokratičnih strank pričakujemo resno in usklajeno uresničevanje javnega interesa.

Pričakujemo vsaj naslednje:      

1. Sodelovanje pri reševanju zdravstvene krize
Priča smo nizkotnim poskusom aktualne vladne politike, da bi odgovornost za tisoče presežnih okužb ter obolelih in mrtvih prevalila na nekoga drugega. Tudi na opozicijo. In to kljub dognanjem stroke, da so te presežne obolevnosti in smrti večinoma posledica ukrepov prav te vladne politike. Naloga opozicije pri tem pa je, da v javnem interesu s prepričljivo raziskavo in z argumenti stroke ustrezno razjasni to vladno nebulozo in jo preseže. Hkrati je nedopustno, da vladna politika vse te žrtve poskuša pomesti pod preprogo anonimnih številk in grafov, saj je ob grozečem tretjem valu epidemije bolj kot ne jasno, da namerava svoje početje nadaljevati. To pa ob vseh predvidljivih in nepredvidljivih posledicah v resnici pomeni hudo, nedopustno grožnjo tako za slovensko demokracijo kot za zdravje in življenje slovenskih državljank in državljanov.

Glede tega vprašanja, skratka, od opozicije pričakujemo, da bo v najkrajšem roku, torej še v marcu, sestavila dovolj strokovno in politično neodvisno skupino ter na podlagi dejstev, torej kronološke, vzročno-posledične raziskave konkretnih ukrepov in političnih odstopanj od stališč stroke, zadevo – tudi v primerjavi z ukrepi in rezultati iz tujine – čim prej razjasnila in predstavila javnosti.

Pričakujemo tudi, da se bo opozicija zgledno zavzela za javni pietetni odnos do vseh slovenskih žrtev epidemije.

2. Obramba ustavnosti in zakonitosti
Ker smo v Sloveniji tako rekoč vsak dan priča oblastno avtokratskemu, pogosto že kar cinično posmehljivemu in žaljivemu odnosu vladajoče politike in posameznih politikov do ustavnih načel, zakonitosti, morale in demokratičnih standardov, pričakujemo, da bo opozicija tudi na tem področju poskrbela za ustrezno strokovno raziskavo in sprotno obravnavo teh anomalij. Posamezni, razpršeni odzivi še tako uglednih strokovnjakov namreč niso dovolj. Potrebujemo torej skupine uglednih strokovnjakov, ki bodo, morda po vzoru sledilnika za covid-19, dovolj kontinuirano in pregledno spremljali tovrstna odstopanja in kršitve na državni in lokalnih ravneh in s konkretnimi strokovnimi analizami obveščali javnost. Tako bi najbrž dosegli, da številne kršitve ustave in zakonov ne bi ostale javnosti prikrite in nesankcionirane. Prav tako bi s tem dosegli sprotno seznanjanje javnosti z zakonitostjo in nezakonitostjo vladnih odlokov ter s posledicami sprejetih zakonov, tako imenovanih podtaknjencev v protikoronskih vladnih paketih in delovanja predsednika republike, predsednika vlade, ministrov, poslancev, svetnikov in županov.

3. Vprašanja ekonomske realnosti in perspektive
Vsi tudi vemo, da kupovanje socialnega miru, mašenje izgubarskih lukenj, korupcija, netransparentnost finančnih vlaganj in tokov ter protežiranje klientelističnih mrež na račun javnih posojil ni niti zdrava niti vzdržna politika. Prav tako vsi vemo, da je tega veliko preveč. In da se pri tem dogaja neevidentiran in neraziskan kriminal. Pri vsem tem pa gre za upravljanje z javnimi sredstvi, se pravi za javni interes, kar nedvomno terja veliko opozicijskih dejavnosti. Zato zahtevamo, da opozicija poskrbi za strokovno kompetenten javni nadzor nad upravljanjem s temi sredstvi, za seznanjanje javnosti z vsemi netransparentnostmi pri njihovi porabi in vlaganjih in da dobro opremljena s strokovnimi raziskavami in analizami sproža ustrezne razprave in postopke v okviru pristojnih institucij.

Od smotrne porabe sredstev, ki si jih v tej krizi obetamo iz Evropske unije, je v veliki meri odvisna slovenska razvojna perspektiva. Zato od opozicije pričakujemo, da bo javno razgrnila svojo razvojno vizijo in načrt porabe teh sredstev.

4. Kontinuirano spremljanje socialne problematike
Ker je na socialnem robu in pod njim zmeraj več posameznikov in družin, se je opozicija dolžna na podlagi strokovnih analiz, evidenc in argumentov opredeljevati do vladne socialne politike. Tudi za to področje je treba organizirati strokovne skupine, ki bodo problematiko lahko spremljale, strokovno ocenjevale in s svojimi argumenti ter rezultati raziskav obveščale javnost. Hkrati si mora opozicijska politika prizadevati za ustrezne sistemske rešitve za najbolj prizadete in ogrožene skupine državljank in državljanov, saj je nevzdržno, da bi to skrb in breme tudi v prihodnje prepuščali le dobrodelnim akcijam in nevladnim humanitarnim organizacijam. Socialna kriza in zapostavljenost na robu revščine ali pod njim bosta, kot kaže, zmeraj hujši. Zato si opozicijska politika tudi na tem področju lahko z dejavnostmi, ki bodo presegale zgolj kritiziranje vladne politike in obstoječega realnega stanja, pridobi legitimiteto. Ker je to področje zelo razvejano in prepleteno z mnogimi družbenimi problematikami, je v evidentiranje, raziskave in dejavnosti treba zajeti vse njegove komponente.

5. Oblikovanje nove kulturne politike in novega kulturnega modela
Vsi vemo, da področje kulture ne zajema le umetniške ustvarjalnosti in tržno naravnane zabavljaške kulturne ponudbe. Gre namreč za podobo in civilizacijsko živost nacije – kar med drugim pomeni ozaveščen odnos do naravne in kulturne dediščine, odnos do samoprepoznavnosti in istovetnosti, odnos do strpne in etične medsebojnosti, odnos do lastnega jezika, do tujih kultur itn. V odnosu do tega področja so tako vladne kot opozicijske politike že dalj časa gluhe in slepe in nevedne, zato pa seveda tudi neustrezne in nedorasle področju, s katerim upravljajo. Že dolgo namreč čakamo nujno kulturno reformo. In nov slovenski kulturni model. Za to področje sta izjemno pomembni povezanost in kompatibilnost z izobraževanjem, turizmom, z medgeneracijskimi odnosi, s človekovimi pravicami in nič manj s trajnostno naravnano uravnoteženostjo med naravnim, družbenim in gospodarskim kapitalom. Človek si preprosto želi živeti tudi v zdravem, ozaveščenem, spoštljivem, razgibanem in spodbudnem kulturnem okolju. Dejavne opozicijske politike pa na tem področju tako rekoč ni.

Opozicijska politika mora nemudoma v dobro organizirano, široko družbeno akcijo

Ker Slovenija nedvomno potrebuje usklajeno, dovolj široko zasnovano razvojno vizijo, pozitivno sugestijo in temeljito preobrazbo, opozicijsko zanašanje na rezultate javnomnenjskih anket in čakanje na priložnost za prevzem oblasti v teh razmerah zagotovo ni prava politika. Tudi jalovo kritizerstvo sedanje vladne politike brez strokovno argumentirane, široko sprejemljive in javno ozaveščene razvojne alternative sedanjim opozicijskim strankam ne bo prineslo potrebne legitimitete. Treba je torej v akcijo. V organiziranje strokovno kompetentnih dejavnosti, ki bodo lahko pomenile ustrezno družbeno platformo za nov razvojni ciklus. Večina državljank in državljanov se zdaj dovolj dobro zaveda, da politika argumentov moči ne vodi k dobremu. Vendar ob tem ne pričakujejo rivalskih poglabljanj razdora – in s tem podaljševanja obdobja slovenske družbene in politične razvaline. Opozicija se jim, skratka, mora predstaviti in približati z jasno razvojno vizijo, pozitivno sugestijo in iskreno, strokovno prepričljivo zavzetostjo za potrebne spremembe. Tega pa bo zmožna le v široko zastavljeni, programsko in izvedbeno usklajeni akciji ter ob posledično pridobljenem javnem zaupanju in podpori.

Vlado Žabot, Dušan Merc, Boris A. Novak, Florjan Lipuš, Alojzija Zupan Sosič, Mojca Kumerdej, Stanka Hrastelj, Igor Bratož, Dušan Šarotar, Rudi Mlinar, Vinko Moederndorfer, Tomaž Kosmač, Manica K. Musil, Gabriela Babnik Ouattara, Ivana Komel Solo, Slavko Pregl, Ana Svetel, Pavle Rak, Dušan Čater, Edelman Jurinčič, Tone Partljič, Andrej Rozman-Roza, Marjana Moškrič, Peter Kovačič Peršin, Mate Dolenc, Cvetka Bevc, Draga Potočnjak, Vesna Mikolič, Cvetana Tavzes, Miran Hladnik, Tanja Tuma, Saša Jenko Pahor, Barbara Verdnik, Vojko Pahor, Božena Ambrozius, Branko Matič, Erik Majaron, Maja Bavdaž Gross, Kasilda Bedenk, Vesna Marija Tomc Lamut, Franc Malečkar, Matej Kranjc, Brane Mozetič, Darko Štrajn, Božidar Flajšman, Niko Toš, Boris Vezjak, Rudi Rizman, Jože Mencinger, Vlado Miheljak, Lucija Stupica Enbohm, Remzo Skenderovič, Darja Zaviršek, Spomenka Hribar, Jasna Knez, Petja Grafenauer, Rado Riha, Božo Repe, Dušan Keber, Svetlana Slapšak, Božidar Slapšak, Igor Koršič, Marija Cvetek, Mojca Dobnikar, Jurij Krpan.

Pismo po sklepu upravnega odbora podpisuje tudi Slovenski center PEN.