Resnica boli, komentarji še bolj
Te dni bo minilo trideset let mojega novinarskega dela. V medije sem zašel slučajno potem, ko me je mama opozorila na radijski oglas, da iščejo novinarjev na RTV Slovenija. Moje sanje so bile drugje, vendar sem se prijavil in po pol leta dela, predvsem pri spremljanju novih strank in nastajajoče opozicije, sta mi takratni urednik Darko Marin in urednica Ljerka Bizilj ponudila, da grem v Beograd. Pripravništvo se mi je izteklo in Darko Marin je dejal približno takole: Vladimir, če hočes službo boš dopisnik iz Beograda, tukaj je karta za letalo in če se boš izkazal prav, sicer pozabi na službo na RTV.
In tako sem v znamenitih demonstracijah prvič dihal solzivec in videl “Juriš na TV Bastilijo”, ko je Vuk Drašković vodil napad na takratno trdnjavo Miloševićevega režima na Takovski 10., prvi poročal, da so na ulico prišli tanki in da je vojska, ki mi je zaplenila kaseto, prevzela oblast. Kmalu mi je bilo jasno, kaj pomenijo besede enega od takratnih poslancev iz Črne Gore, ki mi je kmalu po prihodu dejal: Če bo Jugoslavija razpadla, bo krvi do kolen.
Po vrnitvi iz Beograda sem prevzel vodenje notranjepolitične redakcije na RTV in ker nikoli nisem delal kompromisov v novinarstvu, sta mi ob neki oddaji, tako direktor kot tudi takratni odgovorni urednik, na listek v studio na oddaji v živo napisala: Vladimir telefoni so pregoreli, če ne nehaš z razčiščevanjem, te bomo zamenjali, ne samo kot urednika, ampak tudi kot voditelja.
Tako se je tudi zgodilo, vendar ne takoj. Zato sem kmalu zapustil televizijo in se pridružil Danilu Slivniku in njegovi ekipi na Delu, ki je ravno takrat ustanavljala revijo Mag. Zaradi ljubosumnosti med pismouki, sem ostal na Delu do leta 1999 in se na povabilo Marjana Jurenca in Tomaža Peroviča potem pridružil ekipi Pro Plusa. Za čas mojega dela na Pro Plusu nimam pripomb. Hitro smo dvignili ratinge in naredili najbolj gledano televizijo v državi. Na Pro Plusu sem preživel osem let in spet dobil povabilo, naj se vrnem na RTV. Čeprav mi je bilo jasno, da bodo težave, smo skupaj z ekipo takrat naredili imenitno oddajo Vroči stol, ki so jo kasneje ob prvem incidentu ukinili. Prosil sem samo, če mi pustijo službo, vendar sem dobil približno takšen odgovor: “Vladimir naredili bomo tako, kot nam bodo dejali v kabinetu, vendar žal glede vas nimamo nobenih navodil.” In takrat sem pred desetimi leti ostal na razpotju umik ali zasebni medij. Prevzel sem Info TV in nisem pričakoval, da bo tako krvavo ter, da so mi podtaknili živega mrtveca. Trudil sem se, da ostanemo na nogah. In preživeli smo, Info Tv je preživel po številnih transformacijah v obliki Top TV-ja, ki bo ostal še naprej in gledalcem ponujal necenzurirane verzije dogodkov. Top TV se je prijel in bo ostal kot blagovna znamka, ki je ob begunski krizi ponudil gledalcem, da so v živo spremljali tisoče beguncev, ki so prehajali mejo. Prav tako smo pognali uspešni medijski projekt TopNews.si, ki si je v nekaj mesecih pridobil svoje bralce in po branosti prehitel številne etablirane internetne medijske projekte.
Dragi prijatelji, hvala vam, ker nam zaupate in verjamete, ker nas gledate in berete. Na povabilo Bojana Požarja in Andreja Kregarja sem prevzel vodenje nove oddaje VV Faktor, po zgledu ameriške televizije Fox News, kjer legendarni O’Reilly s svojo stalno ekipo komentatorjev vodi format oddaje, ki ji ni para in pomeni nekaj popolnoma novega tudi za slovenski medijski prostor. Spoštovani ne bom vas razočaral – resnica boli, komentarji še bolj.
Vladimir Vodušek
Slovenija s hrepenenjem in zanosom pričakuje novo novinarsko bilko vstopa v resnico, brezkompromisno, kratko, glasno in jasno !
Od treh rdečih diod, ki me vselej opozorijo na nevarnost, se mi je danes ena že prižgala. Ampak iz vsega srca si želim, da je napaka na senzorju. Ali pa v meni.
Material iz katerega bo ugrajen človek prihodnosti. Neuklonljiv, premočrten. Nobena sramota ga ne ustavi.
Idealen človek za Krasni novi svet
Vaša prva oddaja je razočaranje na celi črti. Po dolgem in počez mlatite prazno slamo o objemih in poljubih Junckerja, Pahorja in Cerarja, namesto da bi se raje kritično lotili njihove za Evropo in Slovence izjemno pogubne politike odprtih mej in masovnega priseljevanja migrantov iz tretjega sveta. Pred Slovenci so ta hip veliko bolj ključna in usodna vprašanja kot teran, Junckerjevo zalizovanje in Jankovićeva “vrnitev v politiko” (kot da jo je sploh kdaj zapustil)… Prej kot strokovnim analizam resnih političnih tem, je bila oddaja podobna sestankovanju branjevk ali pametovanju pijančkov za šankom.
Tudi mene je prva oddaja zelo razočarala. Ogledal sem si prvi dve temi in mi je bilo dovolj.
Pa naj komentiram prvo.
Mejni spor s Hrvaško.Spor se vleče že zelo dolgo in ni mu videti konca.
Slovenija in Hrvaška imata kopno mejo, ki je zelo razčlenjena in nenaravna. Takšna je zato, ker poteka v velikem delu po rekah in potokih, ki so živi in spreminjao svoje struge, med tem, ko bi naj meja ostala enaka. Namesto,da bi bila meja sredina vodotoka ,sedaj prehaja enkrat na eno stan, drugič na drugo. Meandri so nenaravni in tako ostajajo enklave slovenskega ozemlja na hrvaški strani vodotoka, enako pa se dogaja s hrvaško zemljo. Če sta se že državi lotili dolločitve meje, bi bilo takšno, skorajda kaotično stanje ob tej priložnosti potrebno urediti. Pogajalcem očitno ni uspelo in so se tej problematiki izognili. Takšna meja bo ostala in lahko bo povzročala večne spore na čisto osnovni ravni, ko bo posameznik, državljan, kršil mejne predpise, lahko pa bo meja njemu povzročala škodo in ga prizadela.Potem se bo takšna neurejenost povzpela vse do mednarodnih sporov, kar se je v praksi že zgodilo,saj je recimo slovenska ograja delno postavljna tudi na hrvaških tleh. Tudi begunci so se že ujel na slovenski zemlji na “hrvaški” strani Sotle. Ali si res želimo takšno mejo?
Na drugi strani zahtevamo Slovenci stik z odprtim morjem, kar po mednarodnem pomorskem pravu ni možno,saj je ob ugoditvi te zahteve potrebno prekršiti temeljno načelo pomorskega prava, da namreč kopno, določa mejo na morju. Željene toćke na morju, kjer bi morala Slovenija doseči stik z odprtim morjem ni mogoče doseči iz zadnje kopenske mejne točke, ki razdvaja Slovenijo in Hrvaško v ravni črti, kar je osnova razmejitve po načelih pomorskega prava.
Ugoditev slovenski zahtevi bi pomenila neverjeten precendens, kar si po mojem tudi ad hoc sodišče ne more dovoliti. Pa prepustimo to sodišču.
Pomembnejša je odločitev, da Hrvaška sodišča ne priznava več.
Slovenci vztrajamo, da sodišče še obstoja. Pa je to res?
Meddržave meje se določajo v bistvu na dva načina.
Mejo določita dve sprti strani, ki sta se bojevali med seboj. Takrat mejo določajo zamgovalci.
Slovenija ima kar nekaj boleče prakse za seboj. Po prvi svetovni vojni so mejo z Italijo določile zmagovalne sile Antante in dodelile Italjiji velik del slovenskega ozemlja, ker se je Italija pridružila Antanti, ki je bila zmagovalec v 1. svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni so zopet mejo med Iatalijo in Slovenijo risali zmagovalci in Slovenija je zopet potegnila kratko.
Mejo pa lahko določita po mirni poti sosednji državi. To je bilateralni ukrep, ki se tiče samo dveh držav, ki pač želita urediti mejo. Tak primer je nastopil sedaj, ko želita Slovenija in Hrvaška določiti mejo. Sami v bilateralnih razgovorih je nista bili sposobni,zato sta se odločili za ad hoc sodišče. Bistvo pri takšni določitvi meje pa je, da jo morata priznati obe državi. Hrvati ne priznavajo že adhoc sodišča in sveda tudi meje ne bodo priznali. In s tem je mejni spor zaključen.
Analogijo takšnemu sporu lahko postavimo s sporom med dvema zakoncema.Če nista za skupaj ju noben tribunal ne more v to prisiliti. Nobeno sodišče na svetu ne more prisiliti dve državi v odločitev, ki bi povzročala nenehne spore med državama. To pa bi se zgodilo,če bi sodba obveljala. Ne Slovenija, niti Hrvaška se nisita bojevali med seboj in zato ni potrebna nikakršna mirovna konferenca, ki bi njuno ozemlje razdelila.Nihče se nima pravice vmešavati v tak spor. Če pač ena od vpletenih strani ne priznava razdodbe, je pač ne priznava in razsodba ni priznana in neobvezujoča.
Očitno bo potrebno počakati še nekaj časa, da bosta državi zrelejši, da bo tenzij manj in da bosta mejo določili v soglasju. Tudi predlog Hrvaške ni sprejemljiv,da naj mejo določi mednarodno sodišče. Slovenija tega ne želi in Hrvaška nima možnosti podati tožbenega zahtevka a sodišče v Haagu.
Razpravljati o tem, kdo je kaj rekel, kdo kaj trdi, kdo je na boljšem, kdo na slabšem, za kom kdo stoji, pa so navadne čenče in prav takšne čenče so nam prodajali Vodušek, Požar in Jeretić. Vse skupaj je bilo daleč od resne analize, ki naj prispeva k razumevanju spora in k temu, da iz razsodbe ne boo nič.
Bo pač treba počakati,da nastane nova država z imenom SLOHRO ali HROSLO. To se bodo pa že dogovorili.
sramota od oddaje. POSILJEVALCA jankovića so hvalili. ideja za nalednjo oddajo- kako lahko nekdo, ki je osumljen POSILSTVA, korupcije, izsiljevanja…kandidira in ima podporo skoraj vseh medijev ? zgražal ste se nad izjavo Trumpa….če ne upate govoriti resnico o jankoviću, povabite mene
ta je pa najboljša- resnica boli, komentarji še bolj. hahahahaha
Sebastjan Jeretič je sumljiv. On je kot svetovalec uspešno sodeloval že v mnogih volilnih kampanijah in se predstavlja kot strokovnjak za tovrstno svetovanje. Jasno je, da ne more biti objektiven komentator, saj če bi bil, mu lahko to pokvari bodoči posel. Ustoličil je že mnoge problematične tipe in s tem posredno naredil ogromno škodo.
Njegovi komentarji so zato pred vsem komentarji, kako se lahko iz kretena naredi politični biser, ali pa če se še bolj plastično izrazim: sposoben je ljudi prepričati,da je kravjek enak kroni anglešeke kraljice.
Takšno početje sveda ni odlika političnega komentiranja, saj bolj ali manj vsako barabo hvali, ali pa popravlja njen pokvarjeni karakter tako, da postaja še bolj pokvarjena, ampak všečna. Zopet prispodoba. drek zapakira v celofan.