Hrvaški odzivi na arbitražo: Izgubili smo vse, dobili pa smo Joška Jorasa!

Hrvaški odzivi na arbitražo: Izgubili smo vse, dobili pa smo Joška Jorasa!

Marcel Holjevac iz portala Dnevno.hr se sprašuje, zakaj se dviga toliko prahu glede ene arbitražne sodbe, če pa so na Hrvaškem že tako vedeli, kakšen bo izid in to že tisti trenutek, ko je bil sporazum podpisan in če tako in tako hrvaška oblast trdi, da arbitražna odločitev zanjo nima učinka? Avtor meni, da se to dogaja iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da nobena država z lahkoto ne sprejema spremembe meja, pa če je ta še tako marginalna. Drugi pa je ta, ker je arbitraža samo potrdila, da Hrvaška nima prijateljev, niti zaveznikov v svetu odkar je umrl Tuđman.

Vprašati se je treba, kako se je lahko zgodilo to, da je Franjo Tuđman, ki so ga mediji teptali hujše kot Trumpa in Karamarka skupaj, uspel v nemogoči situaciji pridobiti na svojo stran Nemčijo, ZDA in celo v nekem delu tudi tradicionalne srbske zaveznike Ruse, medtem ko danes hrvaški politiki, ki se skoraj dve desetletji odločajo na osnovi kriterijev, da so všečni tako Zagrebu, kot Berlinu, ne morejo nikjer v svetu dobiti podpore za to, kar ima vsaj malo zveze s hrvaškimi nacionalnimi interesi?

Zdaj se bosta HDZ in SDP obkladali o tem, kdo je kriv, Račan ali Kosorjeva. To bo glavna tema pogovorov. To je sedaj nepomembno, škoda je že narejena. Račan je že tako pokojni, Jadranka Kosor pa politično mrtva. Račan je vsekakor naredil napako v korakih, ko je Slovencem ponudil dve tretjini Piranskega zaliva in izhod na odprto morje, brez kakršnekoli resne potrebe. Še več, njegova vlada v svojih nepolnih 4-ih letih, ni naredila prav nič glede približevanja Hrvaške EU, prošnjo za članstvo v EU je vložila šele pred koncem svojega mandata, uradno je Hrvaška postala kandidatka za članstvo šele v času Sanaderja. Jadranka Kosor je tu manjši krivec: do tedaj je bila bitka že izgubljena, saj Hrvaška v EU ni imela nikakršne podpore. Vstop Hrvaške v EU se je zavlekel za deset let, največ zahvaljujoč temu, ker je Hrvaški Slovenija sistematično podstavljala nogo. Ni vprašanje, zakaj je Slovenija to počela, temveč, zakaj je to lahko počela? Kako je možno, da je lahko diplomacija neke države tako popolnoma in brutalno poražena? Torej, Slovenija je vztrajala na arbitraži, saj je vedela, da na mednarodnem sodišču v Hamburgu ne bi dobila nič, kar je zahtevala. Sodišča sodijo na podlagi zakonov, arbitraže pa odločajo neredko arbitrarno in politično motivirano. Tukaj sploh ni šlo za arbitražno sodišče, temveč za ad hoc zbrano skupino ljudi in celoten postopek se je omejil na to, kako opravičiti tisto, kar je bilo na politični ravni znotraj EU že zdavnaj dogovorjeno s Slovenijo. Namreč, Slovenija se je za vsako ceno želela izogniti, da bi se stvari reševale civilizirano, na sodišču, kar samo po sebi jasno govori, da je cela stvar ne samo brez pravne osnove, temveč tudi, da so vedeli, da bodo arbitražo dobili, na sodišču pa spora ne bi dobili. Arbitražno sodišče je, kar se je vedelo že preden se je arbitraža začela, zakone tolmačilo zelo kreativno in v korist Slovenije. Hrvaški za tolažbo pa ostane hiša norega Jorasa, piše avtor Holjevac.

Zato so postavili tudi jasen pogoj o arbitraži, o izmišljenem in neobstoječem mejnem sporu. Zakaj je Jadranka Kosor na to sploh pristala? Avtor iskreno meni, da je krivda najmanj na Kosorjevi: njena izbira je bila, ali arbitraža s Slovenijo, z verjetno izgubo dela Piranskega zaliva, ali ostanek v famozni “regiji”, katero so ustvarjali tedaj s polno paro svetovni in evropski politični centri moči. Idejo je potiskal tudi sam Josipović: delalo se je na neformalni četrti Jugoslaviji, minus Slovenija, plus Albanija. Proti Jadranki Kosor so izbruhnile velike in dobro organizirane demonstracije, ko je uspešno zaključila pogajanja o članstvu Hrvaške v EU, prav tako so se ti protesti hitro zaključili, ko je bil sporazum ratificiran in zaključen in ko se z zamenjavo Jadranke Kosor ni več dalo preprečiti vstopa Hrvaške v EU, nato pa Jadranke Kosor ni imelo več smisla rušiti. Zdaj lahko nekdo reče, kaj za vraga bo Hrvaški EU, saj nima nikakršne koristi od nje. No, dejstvo je, da Hrvaške ni nihče kaj dosti vprašal: izbor je bil, ali tedaj vstopiti v EU, mimo “regije”, ali ostati in vstopiti skupaj z ostalimi v paketu in to kot nekakšna skupnost neodvisnih držav, v bistvu ponovno v vazalnem odnosu do Srbije. Dejansko je Hrvaška trenutno, zahvaljujoč nesposobnosti in nezainteresiranosti hrvaške diplomacije za mednarodni položaj države, tako in tako v podrejenem položaju do Slovenije, kot tudi Srbije, o čemer najboljše priča to, ker je predsednica Hrvaške pred kratkim odšla na inauguracijo srbskega predsednika Vučića v Beograd, kljub temu, da predsednik Srbije ni prišel na njeno inauguracijo, saj je tega dne imel pomembnejša opravila. Dejstvo je, da je ravnanje premiera Plenkovića, ki je izstopil iz arbitraže, ko je Hrvaška dobila dokaze o njeni kompromitiranosti, verjetno z ljubeznivostjo ZDA, pravilno, vendar je vprašanje, koliko bo to Hrvaški pomagalo. Pritisk iz EU bo vsekakor velik.

Vsekakor je odgovornost v največjem delu ravno na hrvaški diplomaciji, s poudarkom na Vesni Pusić, kateri je do hrvaških interesov toliko, kot do lanskega snega, kot tudi ostalim, npr. brutalno nesposobnemu Jandrokoviću. In na vseh, ki so vodili diplomacijo pred njimi. In seveda, na tradicionalni vazalski, kmetavzarski in bezhrbtenični mentaliteti, ki prevladuje na Hrvaškem. Možnosti, da se bo Hrvaška uspešno otresla pritiskov iz EU in Nemčije, za katero številnim na Hrvaškem na žalost še ni jasno, da slednja že več kot desetletje Hrvaški ni prijatelj, niti zaveznik, so minimalne. Ravno nasprotno, Nemčija je največji zagovornik Srbije v EU, poleg tega je bila ravno Nemčija tista, ki je podpirala slovensko zahtevo, da se blokira pristop Hrvaške v EU, v kolikor se Sloveniji ne prepusti Piran. Hrvaška ni ustvarila novih zaveznikov niti, ko so se sami ponujali Hrvaški, npr. Rusi, ki jih je Hrvaška zavrnila, stare pa izgubila.

luka koper1

V Evropski uniji se enostavno nihče ne zanima za Hrvaško, niti ima kdo interes v zvezi z njo. Katero škodo bo imela Hrvaška in katero korist Slovenija od vsega tega? Najbolj logična predpostavka je, da je Slovenija na vsem tem vztrajala zaradi luke Koper, ki je ključna za slovenski geopolitični položaj in gospodarstvo. Sloveniji nikakor ni bilo v interesu, da je zunanja meja EU na morju hkrati tudi meja Hrvaške, saj bi tako Hrvaška nadzirala tuje ladje, ki plujejo v Reko, kot tudi v Koper: zadeve glede rib in nafte lahko zanemarimo, saj v Jadranu tako in tako ni rib, niti nafte. Nekdaj majhna in nepomembna “lučica” v zaprtem slovenskem morju, med velikima lukama Reko in Trstom, luka Koper je danes za red velikosti večja od Reke, in kar je najhujše – luka Koper rapidno raste, medtem ko Slovenci vlagajo v njo, Reka vse bolj rapidno pada. Problemi so številni, Slovenci so svojo luko poglobili in pripravili za sprejem ladij greza celih 14 metrov, uredili transport in vse ostalo, medtem ko Hrvaška od neodvisnosti dalje govori o gradnji proge Reka-Zagreb. O nezainteresiranosti reških mestnih oblasti za tisto, kar bi moralo biti temelj mesta – luko, ni treba niti zgubljati besed. Obersnelu je bilo vedno več do Titovega Galeba in Frljića, kot do razvoja luke.

Bitko s Koprom je Reka že zdavnaj zgubila, tako da je arbitraža v vsem tem le še pika na črki i; zaključno dejanje zgodbe o kronični nesposobnosti hrvaške diplomacije, kot tudi oblasti. Tako ostane samo grenak okus nacionalnega ponižanja, brez omembe vredne stvarne škode: ta je bila narejena že pred arbitražo.

logo-topnews (1)

 

 

COMMENTS

Wordpress (2)
  • comment-avatar
    Nata 7 let

    No, vidiš, kaj so mediji !! Vsak po svoje poroča, kot mu najbolje ustreza.
    Najbolj me je zbodlo o luki Koper, ki prehiteva Reko ?? Mi smo pa slišali ravno obratno. O Reki in

    Trstu. Da nas bosta obe pristaniči prehiteli ???
    Kaj sedaj drži, hudirja, no ?
    Ostalo pa sploh ne bi komentirala. Hrvaški Kalimeri na kvadrat !!

  • comment-avatar
    Aton 7 let

    Nekaj drži. Da EU ignorira butast Balkan.- Slovenijo, Hrvaško in tako naprej…