Odločitev o Piranskem zalivu: Hrvaška vendarle ni oškodovana, Slovenija prikrajšana glede pomembnih zahtev!

Odločitev o Piranskem zalivu: Hrvaška vendarle ni oškodovana, Slovenija prikrajšana glede pomembnih zahtev!

Deutsche Welle je objavil članek z analizo stanja po odločitvi Arbitražnega sodišča v Haagu. Na Hrvaškem so jezni zaradi odločitve o Piranskem zalivu, prav tako tudi v Sloveniji dežujejo kritike, saj je država ostala prikrajšana glede mnogo bolj pomembnih zahtev, kar bi lahko bila dobra osnova za bodoči sporazum dveh držav. Deutsche Welle tudi ugotavlja, da bo “katastrska rešitev”, ki jo je v tem sporu vsilila Hrvaška, izjemnega pomena za določanje meje med Hrvaško in Srbijo.

Čeprav je bila arbitražna odločitev, tako na hrvaškem, kot tudi v Sloveniji, na prvi mah sprejeta kot veliki triumf Slovenije in težek poraz Hrvaške, natančni vpogled v odločitev odkriva, da situacija vendarle ni tako črno-bela.

piranski zaliv 1

Ko gre za najbolj pomembno vprašanje, izhod Slovenije na odprto morje, glede tega so bila stališča popolnoma deljena, je Arbitražo sodišče definiralo slovensko zvezo z odprtimi vodami.

Vendar, ključno določilo, ki razburja Slovence je, Arbitražno sodišče Sloveniji ni dodelilo teritorialnega izhoda na odprto morje, čeprav je to bila ključna zahteva, zaradi katere je Ljubljana, konec prejšnjega desetletja krenila v blokado Hrvaške, ki se je zaključila s Sporazumom o arbitraži.

Slovenska povezava z odprtim morjem, široka 2,5 in dolga 12 navtičnih milj, bo zagotovila Sloveniji svoboden komunikacijski režim, kar vključuje svobodno plovbo in prelete.

Vendar to področje ostaja hrvaško teritorialno morje, le da je hrvaška suverenost na tem delu morja omejena.

Hrvaška je še naprej dolžna odgovoriti na pozive za pomoč na tem področju, slovenska stran pa na tem področju ne bo smela ribariti, niti gospodarsko eksploatirati podmorja – Hrvaška pa vse to lahko in sme.

Situacija v zvezi z razmejitvijo, na osnovi katere je samo ena četrtina Piranskega zaliva pripadla Hrvaški, je nekaj manj ugodna za Zagreb. Vendar, če se vzame v obzir, da je Hrvaška dobila levo obalo Dragonje, kot tudi Trdinov vrh in področja na levi obali Mure, je potem težko reči, da je arbitraža Sloveniji dodelila vse, Hrvaški pa nič.

Analitik Davor Đenero, dolgoletni kronist hrvaško-slovenskih odnosov, ocenjuje, da je odločitev Arbitražnega sodišča v največji meri uravnotežena, še posebej, ko je beseda o meji na kopnem.

“Razen razmejitve v Piranskem zalivu, ne vidim niti en resen problem v arbitražni odločitvi,” pove za Deutsche Welle Đenero, ki ocenjuje, da je Arbitražno sodišče svoje delo odredilo na predpisan način in v skladu s svojim mandatom. Zdi se mu, da je ravno z razmejitvijo na kopnem, Hrvaška dosegla pomembno politično zmago.

Namreč, hrvaška stran je uspela vsiliti načelo katastra, kot kriterij za razmejitev na kopnem, kar bo za Hrvaško izjemno pomembno v drugih sporih, še posebej, ko se bo določala meja s Srbijo na Donavi.

“Čeprav se bojim, da bo ta veliki uspeh hrvaškega pravnega tima v teh razmerah verjetno ostal popolnoma neopažen,” zaključi Đenero.

piranski zaliv 2

Kar pa zadeva slovenski izhod na odprto morje, famozni junction, je treba imeti pred očmi, da je Slovenija tudi doslej, po vseh veljavnih mednarodnih konvencijah, imela svoboden izhod na odprto morje, medtem ko se z arbitražno odločitvijo, ta že obstoječa pravica svobodne komunikacije dodatno potrjuje s posebnim režimom. Gre za rešitev podobno režimu neoviranega in neškodljivega prehoda, o čemer je Hrvaška v preteklih dvajsetih letih večkrat Sloveniji ponudila poseben sporazum, z mednarodnimi jamstvi.

Vendar, Ljubljana na to ni nikoli pristala in je želela izključno svoj, teritorialni stik z odprtim morjem.

Đenero potrjuje, da slovenski junction ni teritorialni, saj Arbitražno sodišče v Haagu ni spremenilo hrvaško teritorialno morje v slovensko teritorialno morje, kar tudi ni moglo narediti. Vendar, to morje ni spremenilo niti v mednarodne vode.

Đenero opozarja, da je sodišče moralo določiti slovenski junction, vendar pri tem ni Sloveniji dovolilo neomejenega razpolaganja s hrvaškim akvatorijem.

Beseda je, pravi Đenero, o Solomonski rešitvi, ki je, kot se mu zdi, kopija režima, ki obstaja v Gibraltarju.

“Ne vem, kdo bi lahko na Hrvaškem s tako rešitvijo utegnil imeti problem, razen tisti, ki želijo delati probleme,” ocenjuje Đenero, ki meni, da ko gre za mejo na morju, je ta rešitev bolj uravnotežena za Hrvaško, kot tista, ki jo ponuja sporazum Račan-Drnovšek.

Ko gre za Piranski zaliv, je rešitev, ki je Sloveniji dosodila tri četrtine Piranskega zaliva presenetila tudi poznavalce v Sloveniji, ki niso pričakovali več kot dve tretjini zaliva.

“To je edina nerodna zadeva v arbitražni odločitvi. Čeprav se je na Hrvaškem vedno govorilo o ‘sredinski črti’, ni nihče resno mislil glede tega. Vendar tudi nihče ni mislil o samo eni četrtini zaliva,” pravi Đenero.

Razlago za tak izid vidi, ali v neuspehu hrvaškega pravnega tima, ali v kontaminiranosti sodišča. In doda, da če se natančno prebere odločitev Arbitražnega sodišča, ostaja mnogo manj prostora za trditve o kontaminiranosti sodišča.

Diplomatski viri Deutsche Welle, ki so želeli ostati neimenovani, so prepričani, da bi arbitražna odločitev lahko postala dobra izhodiščna točka za prihodnje pogovore med Zagrebom in Ljubljano, saj je pravzaprav večina rešitev iz arbitražne odločitve sprejemljiva za obe strani. O preostalih vprašanjih bi se ponovno pogovarjali, v Zagrebu pa verjamejo, da slovenski premier Miro Cerar ne bo mogel vztrajati na stališču, da se bo pogovarjalo le o implementaciji arbitražne odločitve.

Sogovorniki DW prepričujejo, da obstaja prostor za bilateralni sporazum, s čemer bi se izognili neposredni uporabi arbitražne odločitve, na osnovi katere bi, z nekaj spremembami, zelo hitro dosegli sporazum.

Tudi Đenero se strinja, da obstaja manevrski prostor za sporazum med Zagrebom in Ljubljano in zdi se mu, da za to obstaja tudi politična volja na slovenski strani. O tem slovenski pravnimi strokovnjaki že debatirajo, kljub dejstvu, da se situacija v Sloveniji zapleta. Pomembni slovenski opinion makerji ne skrivajo razočaranja nad arbitrarno odločitvijo, še posebej ko je beseda o teritorialnem stiku z odprtim morjem. Izid arbitraže je kritiziral tudi lider opozicije Janez Janša, ki trdi, da je Slovenija izgubila svoj izhod na odprto morje.

K dialogu Zagreba in Ljubljane poziva tudi evro-parlamentarec Ivan Jakovčić, ki prav tako meni, da arbitražna odločitev lahko predstavlja izhodišče za končni bilateralni sporazum o mejnem sporu. Jakovčić spomni, da slovenska stran ni uresničila niti eden od svojih postavljenih ciljev, saj je želela celoten Piranski zaliv in teritorialno morje do odprtega morja, kar pa ni dobila.

Želeli so tudi vasi iznad reke Dragonje oziroma Kanala sv. Odorika. Niti tega niso dobili. Ocenjujem, da je to osnova za končni sporazum, poudarja Jakovčić, ki hkrati tudi pozdravlja umerjene izjave predstavnikov hrvaške in slovenske vlade, ki pomagajo ljudem, ki živijo ob meji. Arbitražna odločitev v tem trenutku ne obvezuje Hrvaške, vendar zagotovo lahko pripomore najti končno rešitev, tudi v tem kontekstu dialog nima alternative, sporoča izkušeni istrski politik, ki je doslej pokazal nezgrešljiv instinkt, ko gre za hrvaško-slovenske odnose.

Ali bo prevladal razum nad burnimi emocijami, bomo kmalu zvedeli: že 12. julija, ko se bosta v Ljubljani, prvič po objavi arbitražne odločitve, sestala hrvaški premier Andrej Plenković in njegov slovenski kolega Miro Cerar, zaključi Deutsche Welle.

logo-topnews (1)

 

 

COMMENTS

Wordpress (1)
  • comment-avatar
    Nata 7 let

    Eh, kaj hočemo ?? Nesposobni ljudje že nekaj let vodijo to državo.
    Ko poslušaš nakladanja po Tv, kako se bodo potrudili in pomagali tem ljudjem, ki imajo sedaj težave. . . . . . te pa nekam prime !!
    Kaj so pa do sedaj delali ? Niso nič pripravili? Kakšen plan B, ali C ??