Kako je Kučan leta 1991 priznal Miloševiću pravico, da vojaško napade Hrvaško – Hrvaški Globus objavil “zgodovino slovenske kroatofobije”

Takšni in temu podobni teksti o zgodovini slovenske kroatofobije najverjetneje služijo hrvaški notranjepolitični rabi, glede na to, da sta na naslovnici Globusa poleg Milana Kučana še predsednik slovenske vlade Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec, tako rekoč “novodobna kroatofoba” v luči implementacije arbitražnega sporazuma. Avtorica analize selektivno izpostavlja nekatera zgodovinska dejstva in izpušča tista, ki ji ne gredo v kontekst.

Hrvaški Globus je včeraj objavil veliko analizo profesorice Mirjane Kasapović o zgodovini slovenske kroatofobije in o tem kako je Milan Kučan leta 1991 priznal Slobodanu Miloševiću pravico da vojaško napade Hrvaško.

Profesorica Kasapović (Hrvatica iz BIH) se v uvodu najprej spravi na zahodne države, ki so se v začetku devetdesetega leta prejšnjega stoletja uspele vplesti v jugoslovansko državno krizo. V glavnih vlogah so se pojavili visoki zahodni diplomati in politiki, ki so dobili možnost krojiti usodo milijonom posameznikom in celih narodov. Njihovo politiko bi lahko povzeli v zloglasnem izreku “dajmo priložnost vojni”, ki se bo “naravno” končala z zmago močnejše strani. To naj bi pomenilo, da se dopusti “balkanskemu krvniku” Slobodanu Miloševiću, naj opravi posel – da s silo pacifizira secesionistične republike, še posebej Hrvaško kot ključ obstanka Jugoslavije in uvede red v državi po svoji meri.

Avtorica analize se zgraža nad zahodnimi politiki, da so odločali o usodi države in jih opiše kot kriminalce. V to skupino sodijo italijanski zunanji minister Gianni de Michelis, obtožen korupcije in obsojen na zaporno kazen, zunanji minister Nizozemske Hans van de Borgh, čigar politika je doživela sramoten vrhunec v srbskem pokolu Bošnjakov v Srebrenici leta 1995, ameriški zunanji minister James Baker, ki si je pilatovsko umival roke v krvavi jugoslovanski drami, predsednik Sveta EU Jacques Poos in luksemburški premier, kasneje predsednik Evropske komisije Jacques Santer, iz malega Luksemburga ki sta se spremenila v politično velesilo Evropske unije, pa hinavsko “nevtralni” britanski lord Peter Carrington, politično pristranski in moralno brezobzirni ameriški diplomati Cyrus Vance, Lawrence Eagleburger, Warren Zimmermann, podla Francoza Roland Dumas in Jacques Delors. Omeni še njune šefe: britanskega premierja Johna Majorja, ameriškega predsednika Georga Busha st. in najslabšega od vseh, francoskega predsednika Françoisa Mitteranda.

V nadaljevanju zgoraj omenjeni skupini doda še bivšega slovenskega predsednika Milana Kučana, ki je bil predsednik Zveze komunistov Slovenije, najmočnejši in najbolj priljubljen slovenski politik v času poznega jugoslovanskega socializma, ki je imel mnogo simpatizerjev tudi v Hrvaški. Slovensko politično vodstvo, ki ga je vodil Kučan in srbsko politično vodstvo, ki ga je vodil Milošević, se je sestalo 24. januarja 1991 v Beogradu, kjer so sklenili pakt: Srbija bo pustila Slovenijo, da svobodno “odide” iz Jugoslavije, Slovenija pa je v zameno izrazila razumevanje za “interes srbskega naroda, da živi v eni državi”. To je pomenilo, da so priznali pravico Miloševiću, da s silo spremeni republiške meje in dele Hrvaške in BIH, kjer so živeli Srbi, pripoji k Veliki Srbiji. To je de facto pomenilo priznati Miloševiću pravico, da nadaljuje začeto vojno v Hrvaški.

Profesor Kasapovićeva se spominja strahu, ki ga je ta novica izzvala na Hrvaškem. Sicer pa, pakt Kučan-Milošević ustreza tradiciji protihrvaške slovenske politike v obeh bivših jugoslovanskih državah: od “duhovnika Korošca”, vodje Slovenske ljudske stranke, ki je sodelovala v velikosrbskih vladah Kraljevine Jugoslavije in tedaj, ko se je streljalo na hrvaške poslance v beograjski Skupščini, ki so se zavzemali za federalizem, do glavnega ideologa jugoslovanskega socializma Edvarda Kardelja, ki se je zelo resno angažiral pri zadušitvi Hrvaške pomladi leta 1971, v kateri se je glavna struja zavzemala za določeno konfederaliziranje federacije…

Avtorica analize pri napadih na takratno slovensko vodstvo povsem pozabi na dejstvo, da se je leta 1991 agresija zgodila najprej na Slovenijo, kateri je “prijateljska” Hrvaška na čelu s Franjem Tuđmanom odrekla pomoč in celo neovirano spustila s svojega ozemlja tanke v Slovenijo. Franjo Tuđman je takrat verjetno ocenil, da se kaj takega Hrvaški ne bo zgodilo, ko se je na sestanku v Karađorđevu marca 1991 s predsednikom Srbije Slobodanom Miloševićem pogovarjal o razdelitvi BIH. Hrvaški zgodovinar in Tuđmanov svetovalec Dušan Bilandžić, ki je bil prisoten na tem sestanku, kasneje pa je tudi objavil knjigo, v kateri trdi, da je bilo “bistvo sestanka” delitev Bosne in Hercegovine. Milošević je na teh pogajanjih zahteval vsa ozemlja, na katerih so Srbi v večini. To je vključevalo vzhodno in zahodno BiH. Tuđman in njegovo vodstvo je zahtevalo predvsem zahodno Hercegovino, kjer so Hrvati v večini. Med razširjeno Hrvaško in razširjeno Srbijo bi morala biti majhna muslimanska državica. Dobrica Čosić, predsednik Zvezne republike Jugoslavije, je oktobra 1992 v Ženevi s Tuđmanom podpisal sporazum o zamenjavi ozemlja in “humani preselitvi prebivalstva“. Nekateri so v tem videli konkretizacijo predhodnega dogovora o razdelitvi Bosne in Hercegovine. Vlogo Tuđmana, vojaško delovanje HVO-ja in ustanovitev HercegBosne leta 1991, je pred kratkim zelo natančno opisal bivši predsednik SFRJ Stipe Mesić v oddaji Nedjeljom u dva na HTV, (ki si ga lahko preberete tudi na našem portalu). Avtorica analize tudi pozabi na vlogo takratnega hrvaškega vodstva pod vodstvom Franje Tuđmana v sosednji BIH, ki ga je v sodbi hrvaškim vojnim zločincem natančno ugotovilo Haaško sodišče, da je šlo za skupni zločinski načrt. Prav smešno je, da avtorica analize krivi takratno slovensko vodstvo in zahodne diplomate za razpad nekdanje skupne države oziroma Miloševićev napad na Hrvaško, še več, da Slovenija v spregi s Srbijo že sto let spodkopava Hrvaško in da kot pikico na i omenja “domnevni” pakt Kučan-Milošević z dne 24. januarja 1991, kjer naj bi Kučan soglašal z Miloševićem, da napade Hrvaško. Ali Kasapovićeva razpolaga z dokumentom tistega dne, ali pa gre le za politično opravičevanje takratnih potez hrvaške politike in njenega vodstva ter valjenja krivde na druge, bomo videli v kratkem.