Evropa in ZDA nikoli slabše: začelo se je s prisluškovanjem Angeli Merkel in prišlo do roba trgovinske vojne

Invazija na Irak je bila prva stvar, ki se je pred 15-imi leti, v času Georgea Busha mlajšega, postavila med Evropo in Združene države Amerike.

Deset let pozneje, med dvema velikima, tradicionalnima zaveznikoma, pride do razkritja, da so ZDA prisluškovale telefonu Angele Merkel, kar pa je Nemčija v nadaljevanju preprečila. Foreign Policy ugotavlja, da dve sili, dva stebra svetovnega reda, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni, nista vedno zasledovala enako politično pot, kar se je odrazilo tudi v praksi.

Vendar pa, nikoli prej, ni bil razkol tako globok kot pa ga je povzročila odločitev Donalda Trumpa, da se ZDA umaknejo iz iranskega jedrskega sporazuma in grozijo z uvedbo protekcionističnih trgovinskih ukrepov tudi do svojih bližnjih zaveznikov. Tokrat je razkol tako globok, da je pod vprašaj postavil desetletja dolgo obdobje stabilnosti in blaginje na Zahodu in pripeljal k dejstvu, da iz tega utegneta “profitirati” ostali dve svetovni sili – Rusija in Kitajska.

Obe strani se spopadata glede temeljnih načel o skupnih vrednotah in odnosu do sveta, ki je definiral odnose med Evropo in Washingtonom po letu 1940 pa do danes.

“V prejšnjih nesoglasjih se obe strani nista strinjali glede načina, kako doseči cilj,” pravi Charles Kapčun, ki je bil odgovoren za nadzor nad evropsko politiko pri Svetu za nacionalno varnost v Obamovi administraciji in dodaja, da je to prvič, da se obe strani ne strinjata glede ciljev.

Evropejci, ki se sedaj ukvarjajo z reševanjem iranskega jedrskega sporazuma, so bili presenečeni glede Trumpovega nenadnega izstopa iz iranskega jedrskega sporazuma in uvedbo gospodarskih sankcij Teheranu in to vse kljub dejstvu, da je Iran v celoti izpolnjeval pogoje iz sporazuma, podpisanega leta 2015.

“S takimi prijatelji, nihče ne potrebuje sovražnikov?”, je pred nekaj dnevi na Twiterju napisal predsednik Evropskega sveta Donalda Tusk.

Julian Smith iz Centra za novo ameriško varnost pravi, da se evropski zavezniki počutijo izdane in jezne. “Nekateri med njimi so že naredili križ nad odnosi med ZDA in EU,” je dejala.

V oceni je bil tudi zelo jasen nekdanji švedski premier in minister za zunanje zadeve Carl Bildt. “Trump grozi evropski suverenosti zunanje politike,” je dejal na konferenci v petek.

Po ocenah analitikov, Trump pravzaprav še posebej napada Nemčijo, od nje zahteva, da umakne svojo podporo velikemu energetskemu projektu Rusije in to kot pogoj za trajno izvzetje iz ameriških ukrepov glede carin na jeklo. Trump celo grozi evropskim podjetjem, ki sodelujejo v omenjenem projektu.

V tem času Evropa koplje rove. V četrtek je Emmanuel Macron dejal, da ne more biti resnih dvostranskih pogovorov, dokler Washington trajno ne izvzame EU iz ukrepov glede carin za jeklo. Tudi Bruselj je pripravil svoje protiukrepe glede carin v višini milijarde dolarjev na kultne ameriške znamke, kot so Levis ali Harley Davison.

Predstavnik EU v Združenih državah Amerike David O’Salivan je dejal, da je Evropa tista, ki si prizadeva sklepati nove sporazume po vsem svetu. “Mi smo tisti, ki odpiramo nove trge. Mi smo tisti, ki bodo v središču največje mreže svobodne trgovine, ki jo je svet kdajkoli videl. S svojimi fiksacijami glede kvot in deficita v trgovini ter osredotočanjem na tradicionalne panoge, kot so jeklo in avtomobili, Trumpova administracija zasleduje miselnost, ki je povzročila protekcionizem v tridesetih letih prejšnjega stoletja,” je dejal O’Salivan.

Julian Smith, nekdanja uradnica Obamove administracije, je dejala, da vse to skupaj trga vezi, ki so varovale in gradile svetovni red več kot 70 let. Povedala je, da se je v Obamovem kabinetu naučila, da je prvi predsednikov telefonski klic v primeru krize skoraj vedno bil v London, Pariz ali Berlin. To je veljalo tudi v temnih dneh po ameriški invaziji na Irak. Kljub grenkim občutkom glede te vojne, se takšnega razpoloženja ni širilo na druga vprašanja sodelovanja in ni odražalo sprememb v celotni filozofiji.

“To je sedaj veliko slabše od takratnega stanja in lahko postane še veliko slabše,” je dejala. Če se bodo tradicionalni zavezniki dokončno razšli, bo to koristilo Rusiji in Kitajski. Obe državi imata veliko lažje delo pri spreminjanju svetovnega reda.

“Putin se počuti kot začasni zmagovalec te nove situacije,” je dejal Norbert Rotgen, predsednik zunanjepolitičnega odbora Bundestaga za Financial Times.