(VIDEO) Milan Kučan razkril, kdo je posredoval pri tem, da so slovenski komunisti leta 1990 ob odhodu s 14. kongresa ZKJ odnesli celo kožo iz Beograda – Ciril Ribič pa o tem, da jih je doma čakala usoda relativnega zmagovalca volitev, torej ista, kot Janeza Janšo po zadnjih volitvah

Simpozij z naslovom – Evropa zdaj! 30 let kasneje – ki se je včeraj v organizaciji stranke Socialnih demokratov odvil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je bil tempiran točno na 22. januarja 1990, ko je slovenska delegacija zapustila 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu. Akterji takratnih dogodkov Ciril Ribičič, Milan Kučan, Sonja Lokar, Lev Kreft in Janez Kocijančič ter zgodovinar Božo Repe so s časovno refleksijo ocenili težo tega prelomnega koraka, njegov vpliv na kasnejše zgodovinske in politične procese ter na oblikovano enotnost slovenskega naroda ob odločitvah za samostojnost in demokracijo.

Na simpoziju so udeleženci razdrli tudi nekaj anekdot, povezanih s kongresom. Tako je Sonja Lokar razkrila, da je v polemiki eden od teh “mladoturkov” kot je imenovala strujo, ki je hotela takoj oditi, rekel, da “z vsako minuto, ko vztrajamo na kongresu, izgubljamo glasove v Sloveniji, jaz bi se rad vrnil v Slovenijo pokončno,” je dejal Borut Pahor. Milan Kučan pa je dejal: “Nič ne skrbite, jaz lahko pokončno stopim iz letala, ne da bi se sklonil.”

Milan Kučan je verjetno prvič razkril, kdo je bil tisti slovenski delegat, ki se je dogovoril, da se jim ob odhodu z Beograda ne bo nič zgodilo. Pričakovali so namreč aretacijo celotne partijske delegacije ali še kaj hujšega.

Milan Kučan: “Takrat je v bistvu šlo za dve vrste poguma. Eden je bil povezan s temi neposrednimi grožnjami, ki so bile realne, o katerih se danes praktično ne govori, in je takrat danes že pokojni Štefan Korošec, ki je bil sekretar predsedstva Centralnega komiteja ZKJ v dobrih odnosih z generalom (Petrom Gračaninom), ki je bil takrat minister za notranje zadeve, dosegel dogovor, da se nam ne bo zgodilo nič ob tem, ko bomo odšli iz Beograda. Grožnje so bile pa realne in ne bi o njih govoril. Drug pomembnejši pogum pa je bil povezan z odločitvijo zapusti kongres in zapustiti državo. Zveza komunistov je bila tudi naša organizacija in Jugoslavija je bila tudi naša država. In ni bilo vseeno, na kakšen način se poslovimo ali pa bolje rečeno razidemo. Tako za zvezo komunistov kot tudi za jugoslovansko državo. Ali pustimo vtis, da smo zbežali, ker smo se pustili prestrašiti, ali pa odidemo dostojanstveno, zavedajoč se svoje odgovornosti v polni meri tudi posledic svojih odločitev. In zato je tudi trajalo razpravljanje med nami, kdaj oditi s kongresa. Ali takrat, ko bomo tako rekoč izvižgani, ali takrat, ko bomo zase, za slovensko zvezo komunistov, za Slovenijo, za Jugoslavijo, za svet prepričljivo odšli, ker preprosto ni bilo več mogoče skupaj gledati v prihodnost, ne da bi škodovali tudi svojim nacionalnim interesom. In to je bilo tudi v programu Evropa zdaj zapisano. Zakaj govorim o tem zato, ker je tudi z odhodom iz Jugoslavije bilo povezano tudi veliko razprav, tudi tistih, treba je oditi, zdaj je zgodovinska priložnost, ni važno kako odidemo. In mislim, da je bilo treba tudi takrat pokazati, da se zavedamo odgovornosti, vemo zakaj odhajamo in odhajamo na dostojanstven način. Nas ni iz Jugoslavije nihče podil, kot nas ni nihče vanjo sprejel in tudi prepodil nas iz Jugoslavije nihče ne bo. Mi odhajamo po svoji volji. To se mi zdi vredno povedati tudi zaradi danes še zmeraj aktualnih razprav, kdo je bil za kaj, kdo je komu nasprotoval. Če bi odšli tako, kakor je bilo najprej mišljeno, bi izgledalo tako, kot, da ne znamo biti odgovorni tudi do svoje lastne preteklosti.

Zdaj pa seveda o tem, ko sprašujemo, kako je bilo na teh sejah. Treba se je spomniti, da se je vse to dohajalo v času zaostrovanja jugoslovanske krize, ki je pravzaprav posegala na vsa področja družbenega življenja, od politike, kulture, sociale, gospodarstva, do mednacionalnih odnosov in tako naprej. In da se je to zaostrovanje pravzaprav začelo že takoj po Titovi smrti, ker je bilo v temelju teh odnosov takrat nerešeno za sodoben način reševanje nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji, posebej glede na položaj srbskega naroda. Te seje, ki so bile povezane z iskanjem izhoda iz krize, kjer so pač bili različni koncepti in različni pogledi, so bile mučne. Najbolj neposredno se je ta pritisk izvajal na tisti seji CK ZKJ, ki je pomembna za to, o čemer govorimo zdaj, ko se je hotelo z uporabo demokratičnega centralizma, torej s preglasovanjem v CK-ju, preprečiti sprejem dopolnil na slovensko ustavo. To je bila seja, ki se je vlekla, ki je bila na hitro sklicana, ki je bila močna in ki se je končala s tem, da smo mi tam morali povedati, da smo najprej odgovorni slovenskemu narodu, torej, da smo najprej Slovenci in šele potem komunisti in takrat je bilo precej žvižgov, ko smo odhajali. Govorim pa to zaradi tega, ker je naše stališče na tej seji CK-ja bil rezultat dogovorjenih stališč v takratnem slovenskem političnem vodstvu. Danes, ko se govori o teh stvareh, pa se govori o tem, kar se je dogajalo v skupščini”.

Voditelj omizja Drago Balažič je Cirila Ribičiča direktno vprašal, ali so že pred kongresom sprejeli odločitve za odhod. Takrat so se v Jugoslaviji, v Sloveniji pa se že danes pojavljajo teze, češ, da je bil odhod slovenskih komunistov predstava za javnost, ki je služila zgolj preživetju takratne partije. Skratka, da je bil ta odhod vnaprej načrtovan zaradi notranjepolitičnih potreb. Milošević jim je očital, da so varčni Slovenci odpovedali celo že sobe v hotelu za zadnji dan.

Ciril Ribičič: “Verjeli smo, da je vredno poskusiti. Ali smo se pripravili na odhod, ali se nismo pripravili na odhod, ne samo na nekih tajnih pogovorih v ožjem vodstvu, ampak tudi že iz sklepov 11. kongresa ZKS je bilo očitno, da bomo poskušali doseči spremembo stališča, sicer pa ne bomo spoštovali tistega stališča, ki bo sprejeto. To se je posebej nanašalo na to, da naj Zveza komunistov Jugoslavije postane neka svobodna povezava republiških organizacij, ki jih ni mogoče preglasovati na podlagi načela demokratičnega centralizma ali pa en človek, en glas. Jaz moram reči, da je bilo presenečenje ob odhodu. Seveda Miloševič je imel poročilo, da sem jaz imel kufer spakiran. Je bil spakiran, ampak je bil odprt ne. Jaz sem mogoče bil med manj pogumnimi takrat, jaz sem mislil, da ko odhajamo, moramo hitro oditi, ne pa čakati. Jaz moram reči, da so vsi vedeli, kaj nameravamo, ampak nihče ni verjel, da bomo to storili. Zakaj niso verjeli? To je pa zdaj naslednje vprašanje. Jaz mislim, da naš odhod je nadaljevanje neke uporniške tradicije. Jaz sem bil vesel, da se imenujemo prenovitelji, ker smo s tem reforme postavili v ospredje. Ampak tisti, ki so bili obveščeni ali s strani varnostnih služb ali pa s strani našega pripovedovanja o tem, da resno razmišljamo o odhodu niso verjeli, da bomo to storili. In rekel bi kot nek dodatek k temu, kar je govoril doktor Repe. On je rekel, da so bili tudi dogodki posledica mednarodnih odnosov. Redko je bila Slovenija v poziciji, ko je ona vplivala na mednarodne odnose. In to je bil eden od takšnih trenutkov. Naš odhod je odmeval po celem svetu. Lahko govorimo o tem, kaj je vse vplivalo, da smo se odločili tako, kot smo se določili, ampak dejstvo je, da s to svojo odločitvijo smo vplivali na to, kako so se stvari razvijale tudi v drugih državah in pozneje…”Zdaj pa samo še nekaj besed, kaj se je dogajalo po prihodu domov. Ko smo se vrnili, smo vsaj deloma spremenili ime naše stranke. Smo šli na svobodne volitve in smo tam dosegli relativno zmago. Strinjam se z Levom Kreftom, da je to bil relativni poraz tako, kot je bil po zadnjih volitvah relativni poraz, ne pa relativna zmaga Janeza Janše. Ker zmagovalec je pač tisti, ki oblikuje vlado, ki ima v svojih rokah oblast. Ampak mi smo takrat bili na nek način veseli, vsaj jaz osebno, da smo se razbremenili vseh teh očitkov, da smo stalno na oblasti, da imamo monopolno oblast in tako naprej in smo poskušali delati iz opozicije.To ni bilo enostavno. Mislim, da sem bil idealen predsednik za tisti čas kot tak, ki je pomirjujoč kot tak, ki ne pretirava, ki ne sprejema radikalnih odločitev in ki zna. Potem ko je Milan Kučan odšel v bitko za predsednika države, sem v tem kolektivnem vodstvu moral usklajevati različne interese. Zakaj sem bil idealen, ker v tistem času je bilo pomembno pokazati javnosti, pa zlasti tudi Demosu, da nimam opravka več s staro komunistično partijo, revolucionarno, ampak imam opravka z neko prenovljeno politično stranko, ki želi v normalnem, demokratičnem in parlamentarnem sistemu tudi normalno delovati.”

Zgodovinar Božo Repe je v daljšem opisu takratnih okoliščin dejal, da je bila percepcija Jugoslavije v 90-ih letih v diplomatskih in mednarodnih krogih percepcija enotne države oziroma percepcija, kot so jo videli diplomati in tuji dopisniki iz Beograda. Pri večini držav je takrat prevladalo stališče, da mora Jugoslavija ostati. Repe je omenil predvsem Francijo, kjer je centralistični koncept države in naroda bil izenačen. Ta podoba se je začela spreminjati šele z 10-dnevno vojno v Sloveniji in nič prej. Kaj so videli, videli so neke reforme, videli so začetek preobrazbe jugoslovanske partije, ki se je začel v Sloveniji in na personificirani ravni z Milanom Kučanom, je med drugim dejal Repe.

Repe je omenil Wall Street Journal, glavni časopis ameriškega kapitalizma z najvišjo naklado, ki je septembra 1988 v obširnem članku Slovenijo opisal kot republiko s težnjo po kapitalizmu in demokraciji, v kateri dohodek na glavo prebivalstva presega španskega, nezaposlenost pa je pod Japonsko. Kot je zapisal, je 1,7 milijona Slovencev ustvarilo “najbolj bogatejšo komunistično zaplato na svetu”. Posebnost Slovenije je tudi, piše časnik, da ljudje zares podpirajo slovensko komunistično partijo, ki se zavzema za odpravo smrtne kazni, za neposredne volitve, nasprotuje zakonu o sovražni propagandi. Milana Kučana je označil za najbolj naprednega komunista na svetu.

“Torej upanje je bilo, da to, kar se je začelo v Sloveniji, da se bo razširilo na Jugoslavijo. Ker do tega ni prišlo, je bila percepcija in je v veliki meri še danes v starih diplomatskih krogih in med zgodovinarji, da je slovenska partija razbila jugoslovansko partijo, in da je Slovenija razbila Jugoslavijo. Skratka, to je bila ta percepcija, da Slovenija v bistvu razbija Jugoslavijo. Treba pa je vedeti še dve zadevi, da je Ante Marković nedvomno imel podporo Zahodnih sil, da ohrani Jugoslavijo s krediti in na druge načine. JNA je tudi v diplomatskih izjavah, tudi v izjavah recimo britanskih diplomatov danes, ki so objavljeni, je bilo prepričanje, da ima JNA ustavno vlogo zaščititi Jugoslavijo. Torej tako Markovič kot vojska sta imela tiho dovoljenje vseh velikih sil in tudi nastajajoče Evropske Unije, takrat Evropske skupnosti, da zadržita Jugoslavijo skupaj. Tudi po 30-ih letih, jaz sem sodeloval na desetinah različnih konferenc, sestankov in tako naprej, se ta percepcija ni spremenila. To, kar se je zgodilo, so bili pač spopadi v Sloveniji, treba je vedeti, da so to prvi spopadi na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. vendar niti spopadi v Sloveniji niso bili tako bistveni, čeprav so spremenili mnenje recimo pri Genscherju, ki je to sam občutil neposredno, bistveni so bili spopadi na Hrvaškem, bistveni so bili uničevanje Dubrovnika, Vukovarja in genocid, ki je bil izveden tam, in če bi rekel grobo in neposredno, Slovenska in Hrvaška neodvisnost je bila dosežena na posnetkih, ki so prihajali od tam, ko so se ti posnetki preselili v BIH, to nikogar več ni zanimalo,” je med drugim dejal Repe, ki je govoril tudi o takratnih razmerah v Sloveniji.

Božo Repe: “Plebiscit je bil poenotenje in v ta okvir so stranke naložile svoje želje in slike svojih voditeljev. Druga značilnost tega obdobja je, da so povsod v ospredju voditelji in tako je tudi še danes. Ampak to, kar hočem reči, in kar je pomembno za današnjo temo je, da sta bili takrat ob 14. kongresu še ne čisto, ampak nekaj mesecev kasneje pa zagotovo, doseženi dve soglasji. Soglasje, da naredimo nacionalno državo in soglasje, ki ga je prva izrazila ta stranka, kar je so svoje nenavadno, da gremo v Evropsko Unijo. Tam smo tudi obstali, torej tretjega soglasja, kakšno državo želimo, kako jo bomo uredili, ni bilo. In jaz mislim, da ob teh obletnicah, ki na sedaj čakajo naslednje dve leti ob vsem “zdravljičarstvu”, ob vsem razlaganju, kdo je za kaj zaslužen, kdo je komu kaj rekel v parkiranem avtomobilu pred skupščino in tako naprej, torej, da se v resnici zazremo v to, kaj od te države hočemo.
To, kar bi povedal v zvezi s kongresom in kar je bistveno, stvari ki so se dogajale v Sloveniji in v Jugoslaviji, so posledica mednarodnih odnosov. Brez konteksta mednarodnih odnosov, bi se dogajanje odvijalo precej drugače. Torej kontekst je bil, pa kot vemo konec hladne vojne, padec berlinskega zidu in vsi procesi, ki so s tem povezani, predvsem proces integracije v Evropi… na Jugoslavijo se je gledalo kot na tamponsko državo med dvema blokoma, še vedno takrat kot državo, ki mora obstati. Torej v tistem trenutku in še dolge mesece kasneje ni bilo na svetu države, ki bi zato, ker so v Sloveniji potekali neki demokratični procesi, ker so tam nastale neke nacionalne oziroma, kot so to interpretirali, neke nacionalistične stranke, da bi zaradi tega razbili Jugoslavijo.

Tretja pomembna zadeva pa je, da so bile vse oči uprte v Sovjetsko zvezo. Vsi so čakali, kaj bo s Sovjetsko zvezo. Če Sovjetska zveza razpade, je to nekaj drugega, kot če razpade Jugoslavija, ker tam je jedrsko orožje. Zato je bilo njihovo pričakovanje, da bo v Jugoslaviji razvoj šel po podobni poti kot v Sovjetski zvezi, kar pomeni glasnost in perestrojka, se pravi najprej reforma vodilne partije in šele potem skozi reformo vodilne partije tudi demokratizacija družbe in države. Zato je ta kongres pomemben. Pričakovalo se je da bodo Slovenci tisti, ki bodo reformirali Zvezo komunistov Jugoslavije. In tukaj je treba reči tudi, da je bila ta želja po reformiranju iskrena, tako, kot je bilo prepričanje Slovencev do konca 80-tih let, da je Jugoslavija njihova domovina. Torej vse te zgodbe, kako smo si želeli državo, od Karantanije naprej so neki miti, nas je situacija v Jugoslaviji prisilila, da smo izšli. Večina političnih generacij do tistega časa je v Jugoslavijo verjela, je vanjo vložila veliko energije, tudi veliko finančnih sredstev, kot veste, in pač te okoliščine, ki sem jih povedal, so pripeljale do tega, da smo iz Jugoslavije izšli. In ta kongres je imel pomembno vlogo, ker se je percepcija, da bo to, kar se bo zgodilo s partijo, zgodilo tudi z državo, je bilo navzoče pri vseh državah in pri vseh politikah”.

Na vprašanje udeležencem simpozija, v čem je morebitno sporočilo takratnega aktualnega dogodka 14. izrednega kongresa in kar se je na najem tudi zgodilo, oziroma, kako je lahko ta dogodek aktualen tudi danes in kaj se lahko iz njega naučimo za današnje potrebe in za današnji čas:

Lev Kreft: “Kar sem se jaz naučil pri tem je, da se da velike stvari speljati, če si to upaš. In bi rekel zato, da si drzneš potegniti veliko potezo, je nekaj, kar danes zelo onemogoča tej deželi, ki se skuša pravzaprav skriti pred vsemi na tem svetu in tudi pred vsemi izzivi, ker misli, da bo šel ta kelih mimo nje. Mi smo dejansko razpravljali ne o tem, ali bomo odšli s kongresa ali ne, razpravljali smo na kongresu, kdaj bomo odšli. Smo pa pred kongresom razpravljali, čeprav morebitno rahlo retorično, ali bi sploh šli na kongres, a nismo že izven tega in zakaj smo se odločili, da gremo? Odločili smo se zato, ker je treba bitke in spopade sprejemati, če želiš kaj narediti v politiki, ne pa se jim izogibati.”

Janez Kocijančič: Prvič jaz mislim, da je treba vzeti v obzir, da se časi spreminjajo. Trideset let je dolga doba in recimo, da smo v nekih obdobjih na osnovi marksistične analize družbe verjeli, da je osnovno razmerje med delom in kapitalom, je danes povsem jasno, da je prevladujoč faktor tretji – znanje. Sloveniji gre relativno dobro in mislim, da je čas za smele poteze. Lahko veliko naredimo iz tega današnjega stanja. S tem da bi rabili precej več ambicioznosti in precej manj zazrtosti v lastne spore.”

Milan Kučan: “V politiki je pač tako, da je potrebno vedeti, kaj hočeš in treba je vedeti, na kakšen način boš to uresničil. in to, če se je kaj mogoče naučiti iz tega, kar se je dogajalo pred 30. leti, je po mojem aktualno tudi danes”.

Sonja Lokar: “En ključen del tega spopada, in kako se je končal, je bil povezan z demokracijo. Z demokracijo znotraj same ZKJ. Vprašanje demokracije znotraj današnjih strank je ključno vprašanje v Sloveniji. Če tega ne bomo rešili, nikoli ne bomo prišli od politike, ki omahuje med aferaštvom in pragmatizmom, za vizijo je potrebna demokracija”.

Ciril Ribičič: “Ja, zdi se mi, da je ta odhod s kongresa na nek način v skladu s tistim uporniškim duhom, ki je najbolj prišel do izraza med NOB. Zlasti v tistih obdobjih, kjer so bili prekinjeni vsi stiki med slovenskim vojaškim vodstvom in jugoslovanskim, kjer je dejansko dihala in delovala Slovenija dokaj samostojno v II. svetovni vojni. In mi smo ta duh, to izkušnjo poskušali tako pri svoji odličnosti kot pri tem, da mora Slovenija biti nek samostojen faktor. Danes se pa v odnosih v EU te naše izkušnje iz bivše Jugoslavije ne upoštevajo dovolj – niti ne tiste, ki so zadevale samostojnost Slovenije in še manj tiste, ki terjajo od posameznika nek pogum, da sprejme odločitev, ki ni popularna, in ki ni nima večinske podpore.”

Božo Repe: “Zgodovinar Hobsbawm pravi, da je pogled na zgodovino iz ptičje ali iz žabje perspektive. Iz žabje perspektive moram žal reči, da mi je misel vzela Sonja Lokar. Dodal bi samo to, da so bile v državo, ki jo je gradila tudi ta stranka, že na začetku vgrajene zelo velike konstrukcijske napake, ki nas tepejo še danes. Da ne znamo upravljati države, da ne vemo, kaj je nacionalni interes, Ta beseda je zbanalizirana in da ne moremo doseči takega tako imenovanega tretjega soglasja za prihodnost in to je odgovornost vseh strank, ki so vladale Sloveniji teh 30 let. Na makro ravni ali iz ptičjega pogleda bi reke , da bo treba temeljit premislek o tem, zakaj se v Evropi dogaja isto, kot se je dogajalo v Jugoslaviji.”